(Gledališka kritika) Gledališki pasijon

Za Škofjeloški pasijon, kot ga vsakih sedem let uprizorijo v starem mestnem jedru Škofje Loke, angažirajo 900 igralcev, premične odre, vozove in konje. Škofjeloški pasijon v Prešernovem gledališču Kranj odigra šest igralcev na približno štirih kvadratnih metrih v eni uri in pol. Čeprav je režijska poetika Jerneja Lorencija stabilna in stalna, se nekatere njene premise najbolj radikalno izrazijo (in se zdijo subverzivne/provokativne) v odnosu do velikih dimenzij. Za Iliado na primer je dobil največjo dvorano, Gallusovo, pa jo je vso spravil na orkestrski podi, ker je namesto spektakla "epskih dimenzij" ponudil izvor eposa, pripovedovanje.
Tudi Škofjeloški pasijon je v veliki meri "pripovedovalski variete". Štirje igralci, Gregor Zorc, Darja Reichman, Miranda Trnjanin in Miha Rodman, so govorci. Berejo izvirni tekst, izrekajo didaskalije (pripovedujejo o tem, kako druge uprizoritve igrajo) in govorijo dodatke po principih snovalnega gledališča. Dva igralca, Doroteja Nadrah in Blaž Setnikar, pa s svojima telesoma, na svojih telesih vse to (od)igrata. V novem Škofjeloškem pasijonu ni vseh postaj (uprizoritev demonstrira tudi izpuste), so pa vse ključne slike od raja do Kristusovega trpljenja - Adamov in Evin padec, alegorija smrti, zadnja večerja, bičanje, križanje ... Uprizoritev "slike" nekajkrat dekonstruira tako, da nanje gleda dobesedno kot na slike (z opisi upodobitev Adama in Eve ali Mušičevih upodobitev mrtvih v ciklu Nismo poslednji), večinoma pa tako, da jih prelepi/preglasi/nadomesti s fenomenologijo našega časa. Kje danes razbiramo smrt? V osmrtnicah. Zato jih v predstavi prebirajo in lepijo na Jezusovo telo. Kje in kako se danes umira? V bolnišnici, s transfuzijami in respiratorji. Zato se tako - z zalepljenimi usti in cevkami - umira tudi v predstavi. Kaj lahko naš čas pove o Jezusovi smrti? Pojasni uničevanje tkiv pri bičanju in sosledje poškodb in odpovedi organov pri križanju in zato res dobimo natančno ekspertizo. Kaj je danes velika noč? Družinski praznik od četrtkove zadnje večerje do nedeljskega kosila. Ampak bi bilo premalo sofisticirano (z vidika sodobne gastronomije in sodobnih uprizoritvenih praks), če bi ostali pri šunki in jajcih, zato je kulinarična fantazmagorija v predstavi kompleksnejša.