Izvzete, iztrgane, izbrisane, odstranjene, prezrte in pozabljene. S temi besedami je vizualna umetnica Nika Autor v Večerovem intervjuju lani opisala zgodbe in usode, ki že od začetka njene ustvarjalne poti begajo njen notranji mir in jih tudi zaradi tega poskuša posredovati javnosti. To so pripovedi o delavkah in delavcih, begunkah in beguncih, migrantkah in migrantih, azilantkah in azilantih – vseh tistih, katerih glasovi največkrat ostajajo neslišani v vsakodnevnem hrupu vrtenja brezčutnih kapitalističnih kolesij. Čeprav jo filmska scena najpogosteje opisuje kot režiserko v polju eksperimentalnega in dokumentarnega filma, pa njeno delo venomer prehaja med vrstami sodobnih vizualnih medijev, od fotografije preko kolaža, risb do videoinstalacij. To ustvarjalno fluidnost lahko prepoznamo kot občudovanja vredno raznovrstnost pri izbiri ustvarjalnih orodij z enim samim ciljem – da bi se z zgodbami teh nevidnih članov naše družbe v različnih prostorih prikazovanja seznanilo čim več ljudi.
Znova obujeni filmski obzorniki
Nika Autor se je rodila leta 1982 v Mariboru in je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani študirala slikarstvo, po diplomi in magisteriju pa se je odpravila na Dunaj, kjer je na tamkajšnji Akademiji za likovno umetnost pridobila še doktorat. Njeni prvi videoprojekti segajo v leto 2010, ko je s kratkim videom Razglednice analizirala medijski diskurz na temo migracij, s čimer je razkrila, kako dominantna občila pri poročanju o tej temi prikrito vpeljujejo kriminalizacijo in viktimizacijo migrantov. Ta film je hkrati njen prvi, ki je nastal v sklopu Obzorniške fronte, neformalnega kolektiva ustvarjalcev s področja teorije in umetnosti, v katerem so med drugim delovali Ciril Oberstar, Jurij Meden, Andreja Hribernik, Andrej Šprah, Marko Bratina in drugi. Kolektiv si je zadal nalogo obuditi filmsko formo obzornika kot vrste subverzivne dokumentarno-esejistične filmske prakse, ki je bila predvsem v šestdesetih letih v tedanji Jugoslaviji pomembna oblika političnega filma, s katero so angažirani filmarji načenjali teme, katerim so se dominantni ideologiji podrejeni mediji na široko izogibali. "45 let pozneje se v Sloveniji odpira nova obzorniška fronta političnega filma, ki se ponovno zazira v opustošenja, ki jih tokrat za seboj pušča vihra povampirjenega kapitalizma," je takrat kolektiv zapisal v opisu svojega poslanstva.
Sodobna vizualna produkcija in njene delavke delujejo v izredno prekarnih razmerjih, zato je precej destruktivna in izkoriščevalska
Nika Autor se je od tedaj podpisala pod približno deset filmskih obzornikov, ki so zelo hitro postali forma, s katero najbolj povezujemo njeno avtorsko ime. V Filmskem obzorniku 55 (2013) je tako denimo z arhivskimi in sedanjimi posnetki zgodovinsko kontekstualizirala vlogo Maribora kot industrijskega središča, Filmski obzornik 62 – Delavec in družina (2019) se ukvarja z misterijem dveh izginulih umetniških del sirskega umetnika Mahmouda Hammada na razstavi Združenih narodov leta 1966, Filmski obzornik 80 – Metka, Meki (2021) pa se preko tankočutnega portreta njene tete, Mariborčanke Metke Autor, osredotoča na vprašanje gastarbajterstva v času nekdanje Jugoslavije.
Prizadevanje za enakost med spoloma v umetnosti
Dela Nike Autor so bila razstavljena in prikazana na vrsti mednarodnih razstavišč in festivalov, kot so Univerza v Stanfordu, Fotografski muzej v Tokiu, Muzej sodobne umetnosti v Moskvi, filmski festival v Torontu, Dunajski filmski festival in filmski festival v Rotterdamu. Najodmevnejše izmed teh gostovanj pa se je vendarle odvilo leta 2017, ko je Obzorniška fronta s projektom Novicam se ne odpovemo nastopila na 57. bienalu v Benetkah. V sklopu tega je kolektiv izdal zbornik in film Obzornik 63 – Vlak senc (2017), v katerem sta Nika Autor in Ciril Oberstar v kontekst postavila nekdaj slovito železniško progo Ljubljana–Beograd, na kateri pa danes begunci ne potujejo več v vagonih, temveč med kolesjem vlakov.
Ne gre samo
za priznanje
za umetniško delo, temveč tudi za pomemben poklon umetničinemu aktivizmu
Letošnja prejemnica Glazerjeve listine velja tudi za angažirano borko za enakopravnost med spoloma na področju vizualne umetnosti. Lani poleti je tako njeno razstavo Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani (+MSUM) za nekaj časa zasenčila afera, ko je Nika Autor zaradi neizplačila honorarja preko Delavske svetovalnice sprožila postopek izvršbe za plačilo opravljenega dela.
"Sodobna vizualna produkcija in njene delavke delujejo v izredno prekarnih razmerjih, zato je za razliko od profesionaliziranega in finančno podprtega filmskega sveta resnično obubožana in zato precej destruktivna in izkoriščevalska," je ustvarjalka Autor povedala v lanskem intervjuju za Večer. "Sodobna vizualna umetnost v Sloveniji je še vedno konzervativna in izključujoča. Dokazovati se moramo z veliko boljšimi in številnejšimi referencami, nagrade in priznanja so nam težje dosegljive, akademski poklic je še vedno rezerviran za moške kolege, napake pa se nam težje odpusti ali spregleda." Pri tokratni Glazerjevi listini tako ne gre samo za priznanje za umetniško delo, temveč tudi za pomemben poklon umetničinemu aktivizmu, ki tako preko ustvarjanja kot preko širšega poklicnega delovanja venomer posega v kritično polje aktualnih družbenih problemov, še posebno tistih med najšibkejšimi sloji prebivalstva v našem okolju.
