Sobotni dogodek je sicer promoviran kot "veliki poslovilni koncert", a v resnici gre le še za eno potegavščino primorskih rockerjev. "Vedeli smo, da bomo leta 2023 proslavili obletnico našega prvega singla na vinilu, kar bi že samo po sebi zaslužilo počastitev," nam pove frontman Goga Sedmak. "Poleg tega smo izdali tudi dva CD-ja, kar tudi ni mačji kašelj. Najprej je bila ideja, da bi naredili tematsko turnejo okoli komada Kaj nam fali?, potem pa je naš menedžer rekel 'Klinc, v letu 2023 zna biti takšna kriza, da nas bodo poslušalci nekam poslali, če jim bomo govorili Kaj nam fali?' In potem je dal idejo za poslovilno turnejo. Mi se že leta in leta zafrkavamo iz izvajalcev, ki so se na veliko poslavljali, potem pa so rekli, da oboževalci hočejo, da še malo vztrajajo, in so se kmalu spet vrnili na sceno. Magnifico se je recimo poslavljal že takrat, ko smo mi začeli kariero. Pa smo rekli – kaj, če bi se še mi tako 'poslovili'?"
Mi se že leta zafrkavamo iz izvajalcev, ki so se na veliko poslavljali, potem pa so se kmalu spet vrnili na sceno. Magnifico se je poslavljal že takrat, ko smo mi začeli kariero
A kot pravi Sedmak, se je ta fora prijela bistveno bolje, kot so si lahko predstavljali. "Večina jih sploh ni poštekala, da gre za zajebancijo ali za parodijo, ampak so rekli: 'Kaj res? To pa moramo iti pogledat!' In glej, če pali, pač pali in je treba izkoristiti."
Trideset let humorja, domislic, potegavščin in seveda kopica ponarodelih komadov so tisti pravi razlogi, zakaj je to izvrstna priložnost za obisk koncerta ene najbolj zabavnih in vznemirljivih rock zasedb pri nas. V tokratni epizodi rubrike Glasbeniki pripovedujejo glasbo nas je Goga Sedmak popeljal skozi nekatere najpomembnejše pesmi iz 30-letne zgodovine skupine Zmelkoow.
1. Yo (1994)
"V začetku 90-ih je na velika prizorišča prišel rap in meni ta žanr nikoli ni bil preveč blizu. Vedno mi je bil neke vrste okrnjena oblika glasbe. Imaš ritmiko in tekst, melodije pa ne. Dobro, saj imaš tudi kakšne presežke, ampak na splošno je to korak nazaj v smislu bogatosti izraza. Za nameček pa so bili takrat reperji takšni, da so nenehno govorili, kakšne bejbe imajo, kako velike avte, koliko denarja in zlatih verižic. Kot neke vrste posmeh temu smo naredili Yo! Razmišljal sem, kako bi lahko njihovo silno samohvaljenje in nadutost obrnili v totalno kontro. V smislu: mi smo luzerji, nimamo nič in vse, česar se lotimo, zajebemo. (smeh)
Anekdote v pesmi so včasih resnične, včasih ne. Včasih so naše osebne, včasih od naših prijateljev ali znancev. 'Nikoli več ne bom majhen in zelen' je izjavila ena prijateljica. Ko je njena kolegica rodila in smo se pogovarjali o grdoti dojenčkov, je prišel na dan ta stavek. Gre za takšne koščke mozaika, ki so pobrani iz okolice. 'Nikoli več se ne bom ostrigel' bi lahko bilo povezano s kakšnim mladostniškim uporništvom. Ponavadi imam pri pisanju pesmi neko iztočnico, ki je lahko karkoli. Lahko je dober vic, včasih kakšna 'catchy' parola ali neumen komentar. Dovolj, da so dve ali tri besede, ki mi padejo v uho, in potem okoli tega spletem zgodbo. Zgodb imam pa itak polno glavo. Potem še malo brenkam zraven, pa pride še en kos teksta, pa ta povleče riff ... Skratka, pesmi pišem zelo nenačrtno in nesistematično."
2. Čau slonček (1994)
"Za ovitek plošče Kdo se je zbral, sem na roko pisal vsa besedila, zato se mi je zdelo, da moram notri vreči eno 'petardo'. Tako se je zgodila ta črka L v naslovu. Sonček ali slonček? Bila je cela travma okoli tega. Vsi so bili proti temu, ker to ne koristi ravno promociji komada, da vnašaš zmedo v naslov. V bistvu nima zveze. Jaz sem hotel samo malo nagajat.
Pesem je v resnici ena taka iskrena oda pomladi. Mine mračno obdobje in pride nekaj lepega, hkrati pa se pojavi gmota ljudi, ki ne vedo, kaj in kako. Ves čas je prisotno malo tega prezira nad ljudstvom, ki delajo toliko neumnost, namesto da bi uživali v tej lepoti prebujanja narave oziroma pozitivnega dela vrtenja Zemlje okoli Sonca. V resnici imam zelo malo takšnih tekstov, da bi lahko na prvo žogo pojasnil, kaj sem takrat točno hotel ali mislil. Gre za neke asociacije, ki so mi švigale skozi glavo, ko sem pisal tekst.
Čau slonček nima videospota, ker je bilo takrat snemanje videospota pravi podvig. Nismo si ga mogli privoščiti. V resnici je bilo že snemanje plošče v začetku 90-ih kar velik izziv. Ni bilo studiev, ni bilo producentov, ni bilo denarja. Tako smo v bistvu imeli kar precej sreče s tem. V to smo šli hrabro, s svojimi sredstvi, kar smo pač imeli. Rekli smo, kar bo, pač bo. Nekih resnih ambicij nismo imeli. Enostavno se nam je zdelo fajn to delat."
3. Gravitacija (1994)
"To je pesem, ki je nastala po navdihu izreka našega prvega bobnarja Damijana, ki je bil zelo redkobeseden. Na tri, štiri vaje je povedal pet besed, a ko je odprl usta, smo vsi obmolknili, da bi ujeli, kaj bo povedal. Na eni izmed pavz med vajo smo spili par špricerjev in nam je potem kar zalaufalo. Ne vem, ali je za tem kakšna znanost. (smeh) In tako je nastalo 'več ko spijemo, boljši smo'. Okoli tega sem zgradil zgodbo, ki ni nujno vezana na pijančevanje, pa čeprav ima seveda tudi to v sebi. Spet je tu malo tega heca, da se vsi hvalijo, mi pa se bomo šli luzerje. Saj v bistvu nima neke blazne vsebine, razen tega, da se nima smisla preveč sekirat.
Sreča našega benda je, da nismo bili nikoli odvisni od tega, kako bo in zakaj bo. Nikoli nismo imeli velikih pričakovanj od življenja. Pravzaprav smo precej resno razmišljali o tem, da sploh ne bomo dočakali 30 let. Glasbo smo začeli delat z mislijo, da bomo kmalu umrli in da nas ne briga, kaj bo potem. Zdi se mi, da ima takšen nazor neko lepoto in katarzično moč. Če se pretvarjaš, izgubiš svoje bistvo. To je tudi lepota tega, kar delamo. Da povemo vse direktno in nas ne briga za posledice.
Videospot za Gravitacijo je videti res nikakvo. Posnel ga je znanec, ki je živel v Luciji, ne spomnim se več, kako mu je ime. Ko smo ga posneli, je človek posnetke takrat dva dni prenašal na svoj računalnik serije 286. Potem je rekel: 'Bom probal dati malo kontrasta, samo povejte, ali bolj v zeleno ali v rdečo?' Dajmo v zeleno, smo rekli. In je rekel: 'Evo, sem pognal. Pridite nazaj čez dva dni in upam, da ne bo vmes zmanjkalo elektrike.' Skratka, vsaka stvar, ki jo je hotel narediti ali dodati kak napis, se je štela v dnevih. Že samo zaradi tega je šlo za večmesečni projekt."
4. Sergio (1996)
"Sergio ni resničen lik. Od Kopra do Izole je tista cesta ob morju, ki je bila nekdaj zelo hvaležna, ker so bile tam vedno kolone in se je dogajalo marsikaj. Vedno so bili kakšni Madžari, ki so potrošili vse svoje prihranke, da so lahko prišli na morje. S svojimi trabanti so bili atrakcija zase. Tam se je pojavil Sergio. On je predstavnik mnogih Tržačanov, ki so se sami ali z družino vozili v slovensko ali hrvaško Istro na kosilo. To je bil en tak ritual. Okoli tega sem napletel zgodbo o enem izmed njih, ki cel teden dela v neki fabriki in si potem v soboto privošči, da gre v lajf. In ker nima dovolj denarja, da bi se pošteno najedel in zganjal frajerja na italijanski strani, pride k nam in upa, da bo dobil vse bolj poceni in da bo zraven zapecal še kakšno najstnico. Potem se ob šestih ali sedmih zvečer rahlo okajen vrača v svojem fiatu in vozi 40 kilometrov na uro. Takšnih nisi mogel prehiteti. Spomnim se, da se je moj foter vedno pizdil nad njimi. To je bil kar reden prizor. Včasih so bili Italijani dosti večji šminkerji kot mi. V Jugi se nisi imel možnosti oblačiti na ta način. Zdelo se nam je smešno, ko je k nam prišel človek z lasuljo. Videti je bil star 70 let, a je imel goste, črne lase, kar je po navadi znak, da nosi lasuljo ali da uporablja kakšen drug trik. Tega je bilo med Italijani nižjega sloja kar dosti. In po mojem so do neke mere takrat kar prosperirali, ker sicer ne vem, zakaj bi to prakticirali med slovenskimi bejbami. Gre torej za izmišljeno osebo, ampak z realno osnovo."
5. Sentiš navadni (1996)
"To je ljubezenska pesem, taka iskrena, naivna, grlom v jagode. Ko se popolnoma predaš zadevi, za katero so že vsi ugotovili, da se ponavadi ne konča dobro, ampak moraš tu in tam tudi sam probat. Mislim, da sem jo celo začel pisat za eno simpatijo, potem pa sem jo pustil na pol dokončano in sem jo nato končal za drugo. Skratka, gre za najbolj iskreno ljubezensko pesem, kar jo bom kdajkoli napisal v življenju. Naslov po drugi strani ni ravno romantičen, to pa po mojem zato, ker ko smo snemali, sem to ljubezen že prebolel in sem pesmi naslov dal z eno grenčino novega spoznanja."
6. Napačen planet (1996)
"Jaz sem se vedno težko vklapljal. Nikoli nisem bil s srcem član kakšne skupnosti, pa naj gre za razred v šoli, za podjetje, kjerkoli. Vedno sem dvomil, ali je to res moja težava ali pa so vsi okoli mene tako čudni in neumni. To je tako mladostniško doživljanje tega, da smo pravzaprav vsi drugačni, hkrati pa smo s tem, ko smo del človeške rase, prisiljeni biti del neke skupnosti. Kar je težko. Gre za zelo intimno stvar, za to, kako doživljaš sebe kot del človeštva ali širšega življa na svetu."
7. Klub ljudi z resnimi težavami (1996)
"To je himna, ki sem jo napisal za naš klub, ki sva ga ustanovila z mojim prijateljem Darkom v Mariboru. Cel vikend sva modrovala in ugotovila, da imava toliko težav, da bi lahko bila na vrhu takšnega kluba. Takrat sva začela novačiti ljudi za to. Vse skupaj je sicer zamrlo, ko sva se zbudila v treznost, ampak ideja je bila dobra in je ostala. Vsi ljudje imajo kakšen problem in poleg tega vsak zase misli, da je njegov najbolj pomemben. To je pravzaprav dobra marketinška finta. Tudi za politične potrebe gre zelo dobro skozi. Roko na srce, to se tudi zlorablja, ampak na malo bolj sofisticiran način kot mi, ki smo to zapakirali v zajebancijo.
Glasbo smo začeli delat z mislijo, da bomo kmalu umrli in da nas ne briga, kaj bo potem. Zdi se mi, da ima takšen nazor neko lepoto in katarzično moč
Videospot je posnel Fiume, režiser z Reke, ki je študiral v Ljubljani in je drugače snemal porniče v Kaliforniji. V spotu se pojavi tudi Eva Irgl, ki je bila takrat zelo ambiciozna novinarka. Pojavila se je na enem našem koncertu in je hotela naredili intervju z mano. Seveda smo ji v duhu našega pobalinstva podtaknili najbolj pijanega oboževalca, kar smo ga našli. Rekli smo mu, naj gre k njej in naj odgovarja na vprašanja, kot da je Goga. Suvereno je odgovarjal kakšnih 20 minut. Ona je te posnetke potem celo nesla na TV in so jo kregali, zato smo bili kar nekaj časa na njihovi črni listi."
8. Po srcu poštenjak (1999)
"To je pesem, ki je nisem napisal jaz. Napisala sta jo moja prijatelja Jure in Džika, ki sta del naše klape, s katero smo hodili smučat. Na smučanju smo med vsemi neumnostmi, s katerimi smo si krajšali čas, priredili medsebojno tekmovanje, kdo bo naredil bolj bebav komad od Jana Plestenjaka. Takrat je bil Plestenjak en tak Fredi Miler. Po svoje svaka čast, da je prestal tisto obdobje, ker je bil res v nehvaležni poziciji. No, jaz sem na tem tekmovanju zasedel sramotno četrto mesto. Zdelo se mi je, da bolj ko se trudim v svojem besedilu, bolj se moje besede sprevržejo v neko ironijo, v kateri začutiš, da nisem čisto iskren v svoji butastosti. Tekste smo takrat pisali na serviete na mizah. Popisano servieto sem imel dolgo časa obešeno na steni in sem se enkrat odločil, da bom na ta tekst naredil muziko. Moral sem najti primerno glasbeno formo in zato je pesem taka tipična narodnozabavna. Težko v njunem imenu rečem, ali je Nadja resnična oseba. Predvsem smo se vsi trudili napisati nekaj neumnega. Kaj si pa kdo predstavlja v glavi, je stvar posameznika."
9. Bit (1999)
"O komadu Bit bom pri najboljši volji težko karkoli pametnega povedal. Določene stvari pač pridejo v trenutku. Preprosto napišem nekaj, kar mi pride na misel. Nekatere komade imam napisane že več let, pa jim potem dodam melodijo ali tekst. Ne znam se tako dobro samoanalizirati, da bi znal pojasniti.
Komad Bit je sicer povezan z ontološko držo. Jaz sem po naravi še kar nihiloiden. Ne vem, kako bi se izrazil, ampak težko se prepričam, da je nekaj pomembno. In potem si v tej svoji izgubljenosti nekako dajem pogum, s tem da si rečem, da res ni nič pomembno. Skozi takšne komade daš sam sebi vedeti, da poznaš stvari, ampak te ne prepričajo. Saj ne vem, ali je to poanta pesmi, ker folk na koncu itak zagrabi samo refren. 'Smisel življenja je ležanje na plaži.' In potem vsi rečejo 'joj, tudi jaz bi ležal na plaži!'. To je tisto, kar naredi komad uspešen. Ampak meni je poanta tega komada v tem, da se uspeš zafrkavati iz nekih smrtno resnih, ultimativno pomembnih stvari, kot sta smisel in bit.
Čivava na straži je simbolika tega, da brezskrbno ležiš in si za varovanje vzameš najbolj nezanesljivega psa med vsemi pasmami. (smeh) Če se vrnem h komadu Yo!, bi tisti raperji z zlatimi verigami imeli nemške doge in bi s tem poudarjali svojo pomembnost in moč. Gre za posmeh temu pretiravanju. Mi si damo čivavo na stražo, češ, nič ni pomembno, pa če se še tako delamo, da je.
Občutek, ko ljudje komad vzamejo za svojega, je seveda dober. Še bolj kot to pa je fajn, da dobiš občutek, da nisi edini, ki razmišlja čudno in ki mu je všeč ta odnos do sveta. Po mojem se večina ljudi počuti, da živi na napačnem planetu, ampak malo jih ima možnost empirično preveriti, koliko nas je zares takšnih. In če imaš komade, ki jih ljudje privzamejo za svoje, potem veš, da nas je očitno nekaj in da nisi sam v svoji izgubljenosti. Fajn mi je bilo, da sem dobil občutek, da je vseeno neki del populacije, ki se identificira s tem in v tem vidi nekakšen smisel."
10. Ko po (2000)
"Ko po je pesem, ki sem jo napisal v drugem ali tretjem letniku srednje šole. Zelo stara je. Vidi se, da jo je pisal 17-letnik. Ne moreš primerjati pesmi, ki si jih napisal pri 30-ih ali 40-ih s tistimi, ki si jih pisal pri 17-ih. Tudi jaz odraščam, se spreminjam, se staram, ampak se načeloma ne sramujem niti svojih najbolj zgodnjih komadov. Že kot srednješolec sem bil preveč zrel in sem razmišljal relativno podobno kot zdaj. Ko po je bila sploh prva pesem, ki smo jo posneli v studiu. Takrat še nismo bili Zmelkoow, ampak smo se imenovali Bajonet. Meni je bila vedno zelo všeč. Še vedno je na youtubu, ima takšno hecno produkcijo iz 80-ih let. Ampak ko smo jo posneli, smo jo pošiljali po radijskih postajah in so nam vedno rekli 'to je brez zveze, stari, s tem ne boste nikamor prišli'. In ko smo šli k Juretu Longyki na Izštekane, sem za to priložnost nabral nekaj novih pesmi, nekaj starih, s katerimi nisem bil zadovoljen, kako smo jih originalno posneli, pa tudi nekaj prastarih, ki so šle po krivici v pozabo. In ta je bila ena izmed teh. Je pa neverjetno, da jo moramo sedaj igrati na vsakem koncertu, kot da bi bila veliki hit, čeprav v resnici ni bila. Z izjemo tiste prve verzije je sploh nismo nikoli posneli v studiu. Smešno, kakšno je življenje. Takrat smo zelo stavili na njo, pa je šla popolnoma mimo, potem smo z njo polnili prostor pri Juretu Longyki, pa vse do tega, da jo moramo zdaj ves čas igrati na koncertih."
11. Poredni gosti (2001)
"To je pogled natakarice na nas in na naše kompanjone na naših divjih veseljaških pohodih. Mi sicer nismo nikoli razbijali, smo pa delali takšne pobalinskosti. Če je bila pijača v gostilni draga, smo jo seveda prinesli s seboj. To našo špuro sem združil s špuro pretepačev in tistimi, ki so delali ostale nečednosti. Skratka, še ena umetna tvorba neobstoječih porednih gostov, v katerih je tudi delček nas. Videospot je posnel Franci Slak. Mislim, da je to bila ena njegovih zadnjih stvaritev."
12. Batman (2001)
"Gre za pesem, ki je nastala na pustovanju, ko sem moral svojega sina peljati na otroško žurko. Tam so otroci rajali in eden izmed njih je bil našemljen v Batmana. Ker je bil 3- ali 4-letni otrok, je bil 'Batman' in ne 'Betmen'. In na določeni točki sem videl, kako ga mama spečega nese v avto, z glavico čez njeno ramo. Zdela se mi je simpatična kombinacija. Superjunak je omagal, kdo bo zdaj čuval svet? In seveda je vse ostalo spet nastalo kot bolna domišljija na podlago te ene iztočnice. A kakorkoli je smešno slišat, je pesem relativno avtobiografska oziroma izpovedna. Če nekdo pokaže, da nekaj zmore ali zna, se nanj začne lepiti vedno več obveznosti in več dela. In vsi rečejo, do bo to zmogel, saj je ne nazadnje Batman. Na določeni točki tako postaneš žrtev lastnega uspeha in sposobnosti. Tistim, ki mu daš nekaj za delat in to zajebe, dela ne bodo več dajali, zato ga venomer dajo tistemu, ki naredi dobro. In seveda, če daš temu vedno več dela, počasi tudi njegovo delo neha biti dobro. Pravzaprav gre za globljo pesem, kot zveni na prvi pogled."
13. Kaj nam fali? (2016/2020)
"To je že kar zrel komad, ki kaže, kje sem danes kot avtor. Ko gledam ljudi okoli sebe, imamo seveda vsi težave. Ampak ko vidim, kakšno težo tem težavam dajejo ljudje in kako se z njimi ukvarjajo, ne da bi se malo ozrli naokoli, kaj se dogaja drugim in drugod po svetu, je to skoraj malo smešno. Pesem je poziv, da je treba znati cenit to, da kar imamo, neodvisno od tega, da imamo tu in tam majhne težavice. Sicer nam gre dobro.
Komad smo leta 2016 posneli z Gabrom Radojevičem in takrat je bila zgodba že zaključena. Povedal sem, kar sem imel za povedat. Tisti posnetek je bil tudi vsem všeč. Potem pa se je javil Andrea Flego, ki je naš prvi in ves čas prisoten producent. In je rekel: 'To stvar bi lahko naredili bolje. Če mi dovoliš, bom naredil drugačno strukturo in ritmiko, pa vam posnamem zastonj, samo zato, da vidiš, da se ga da posneti bolje.' To je tudi naredil in je imel prav. (smeh) Tiste prve verzije ni nihče povohal, to drugo pa kar vrtijo.
Videospot so posneli neki Italijani z imenom SONICYUT, ki jih prej nisem poznal. Andrea mi je rekel, da pozna tipe iz Trsta, ki znajo to naredit ravno prav zanimivo in za sprejemljivo ceno. In smo rekli, da če nam je zmrcvaril komad, naj še video naredi takšen, kot hoče. Lara Vouk je v spotu zelo lepo nastopila. Matteo iz te tržaške ekipe se je že dogovoril z eno drugo igralko, pa ta ni imela časa. Pa je rekel, da bo poklical Laro. Vse so naredili tako rekoč brez nas. Na koncu smo prišli v Trst na dve pijači in smo še malo poskakali, da nas je posnel in so iz tega naredili video. Vse se je zelo dobro ujelo. Video ima na youtubu več kot milijon ogledov. Očitno je Lara lepša od mene. (smeh)"
