Matic Majcen
Filmski festival v Cannesu se je že dodobra prevesil v drugo polovico, a 76. edicija je ena tistih, pri katerih je dobitnika zlate palme vse do konca sila težko napovedati. Tekmovalni program, ki je sicer poln eminentnih režiserskih imen s celega sveta, za zdaj ni ponudil jasnega favorita za najprestižnejšo nagrado. Kar pa ne pomeni, da program ni zapolnjen z zares dobrimi celovečerci, ki se v precejšnjem delu ukvarjajo s pomembnimi vprašanji sodobnega sveta.
Hrana kot povod za ekstremizem
Avstrijska režiserka Jessica Hausner je po 20 letih dela v evropskem filmu s prejšnjim filmom Mali Joe (Little Joe, 2019) vendarle naredila preskok v angleško govoreče ustvarjanje. Večja odmevnost in priložnost za naskok na britanski in ameriški trg sta očitno prepričali cineastko, ki je svoj novi film Club Zero ("Klub nič") prav tako posnela v Angliji. Celovečerec nas postavi v elitno srednjo šolo, ki jo obiskujejo otroci premožnih staršev. Skupina najstnikov obiskuje prehrambni krožek, ki ga vodi profesorica Novak (Mia Wasikowska), v katerem se učijo tako imenovanega zavestnega prehranjevanja. Da bi jedli manj in bolj družbeno odgovorno, se morajo naučiti s svojimi čuti okusiti vsak grižljaj. Ko dijaki vidijo, da jim bolj zdravo prehranjevanje ustreza, jim učiteljica predlaga, da bi skupaj stopili na naslednji nivo. Razkrije jim namreč, da po vsem svetu deluje skriti Klub nič, katerega člani se popolnoma odrekajo vsej hrani. Najstniki navdušeno sprejmejo idejo profesorice, to pa postopoma pripelje do vse bolj tragičnih posledic.
Film Club Zero je v kontekstu letošnjega Cannesa izjemno zanimiv, ker je po svojem zgledovanju po motiviki Michaela Hanekeja podoben tudi filmom Rubena Östlunda, letošnjega predsednika tekmovalne režije. Ali bo to dobro vplivalo na njegove možnosti za nagrado, bomo videli konec tedna. Vsekakor pa film s svojim izzivalnim pristopom prikaže, kako močne so v določenih družbenih okoliščinah radikalne ideje. Omenjeni dijaki v filmu namreč večinoma prihajajo iz razbitih in odtujenih družin ter zato toplino medsebojnih razmerij najdejo tam, kjer jim je pač ponujena roka, pa četudi v tako nenavadnih skupinah, kot so ekstremistične sekte. Jessica Hausner sicer filma ni uspela povezati v povsem zadovoljivo celoto, vseeno pa njegov prikaz vzpona radikalizma vsekakor ponuja pomembno pedagoško gradivo o tem perečem problemu.
Rašomon v 21. stoletju
Še en režiser, ki na podoben način išče krivca za odklone najmlajših članov naše družbe, je Hirokazu Kore-eda. Šestdesetletni japonski filmar je že dolga leta znan po svoji topli obravnavi odnosov med odraslimi in otroci. Tudi tokratni film Monster ("Pošast") ni izjema. Izhodišče filma je incident med osnovnošolskim učiteljem in njegovim učencem. Učitelj naj bi se bil namreč fizično znesel nad njim. Pa se je res? Podobno kot pri Kurosavinem Rašomonu nam Kore-eda zgodbo pripoveduje z več zornih kotov in s tem vseskozi relativizira videno na začetku filma, pri tem pa v naš um vceplja vprašanja o tem, kdo je odgovoren za incident. Učitelj, ki rad zahaja v bare z lahkotnimi dekleti? Učenec, ki ima vedenjske motnje? Njegova mati samohranilka? Konservativna šola? Ko pridemo do konca filma, nam režiser postreže z nepričakovanim obratom, ki vse skupaj nadgradi še s povsem novim dejavnikom.
S tem načinom pripovedovanja je japonski režiser vnesel kar nekaj svežine v svoj tankočutni slog pripovedovanja, ki ga že tako dobro poznamo. Po izletu v evropski film s celovečercem Resnica (2019) se je lani s Posrednikom (2022) in zdaj s Pošastjo vrnil v domačo Japonsko in s tem tudi k tistemu, kar počne najbolje - da na svoj nežen način odpira univerzalne teme, obenem pa detektira kritične točke japonske družbe.
Glazerjeva "banalnost zla"
Na koncu pa je tu še britanski mojster filma Jonathan Glazer, ki ima sila zanimivo poklicno pot. Potem ko je bil okoli preloma stoletja eden najpomembnejših videospotovskih režiserjev, zdaj zelo počasi niza skrbno sestavljene celovečerne filme. Konkretno - od njegovega zadnjega, znanstvenofantastične srhljivke Pod kožo (Under the Skin), je minilo polnih deset let. Glazer se je z novim filmom The Zone of Interest ("Območje interesa") vrnil v preteklost, v čas druge svetovne vojne. V filmu spremljamo vsakdanjik nacistične družine, ki pa ima svojo hišo dobesedno ob zidu, ki ločuje koncentracijsko taborišče Auschwitz od preostanka sveta. A to družine ne moti in še naprej živi čudovito in brezskrbno življenje, pa čeprav se z druge strani zida nenehno slišijo grozoviti kriki in streli.
Glazer je s The Zone of Interest posnel drugačne vrste zgodovinski celovečerec, saj je to že skorajda eksperimentalni film, ki gledalcem ne privošči nobenega pravega klimaksa. Britanec je še naprej mojster nezavednega pripovedovanja. Veliko zgodbe se namreč odvije z vizualnimi sredstvi, kot so igra s svetlobo in temo ter z arhitekturo. Vsi trije omenjeni filmi bodo med ožjimi favoriti za prestižne nagrade festivala, a do sobote zvečer samo žirija Rubena Östlunda ve, komu v roke bodo šli zlati kipci.
