(FILMSKA KRITIKA) Teža človekovih hib

Bržkone največjih greh izbora oskarjevskih nominirancev je vsako leto ta, da kandidatov v nekaterih kategorijah ne izbirajo nujno po dejanskih zaslugah, temveč pogosto po neke vrste piramidnem sistemu. Namreč, filmi, ki že imajo tako ali tako astronomske proračune za produkcijo, oglaševanje in vsekakor tudi za lobiranje pri oskarjevskih glasovalcih, ne poberejo samo nominacij v najpomembnejših kategorijah, temveč temu kar nekako samoumevno sledijo tudi tiste v nekoliko bolj obrobnih. Na primer, filmi, nominirani za najboljši film, tako večkrat kandidirajo tudi tam, kjer si tega realno niti ne zaslužijo. Od tod tudi takšne anomalije, kot je denimo nominacija filma Top Gun: Maverick za najboljši adaptirani scenarij.

Prav zato so na oskarjih toliko pomembnejši filmi, ki so do nominacije prišli v zgolj eni od kategorij, še posebej takrat, kadar pred tem sploh niso bili prisotni v napovedih medijev in javnosti, ker to daje jasno vedeti, da so do tod prišli zaradi izstopajoče kakovosti. Eden takšnih primerov se je letos zgodil z neodvisnim filmom To Leslie, ki je britanski igralki Andrei Riseborough (Ne zapusti me nikdar, Mandy) povsem nenapovedano prinesel nominacijo za najboljšo igralko. Film se je do te točke prebil po tem, ko ga je videlo nekaj slovitih hollywoodskih imen, kot so Edward Norton, Charlize Theron, Jennifer Aniston in Gwyneth Paltrow, ti pa so na družbenih omrežjih hitro razširili dober glas o njem.

Film To Leslie je celovečerni prvenec britanskega televizijskega režiserja Michaela Morrisa, ki je pred tem denimo režiral nekaj epizod serij Hiša iz kart in Pokličite Saula. Film se začne s fiktivnimi arhivskimi posnetki, v katerih izvemo, da je Leslie Rowlands (Andrea Riseborough) na loteriji zadela veliko vsoto denarja in je bila ob tem tudi vidno vzhičena. A že v naslednjih prizorih jo brez obrazložitve vidimo uničeno, potolčeno, skrušeno, tavajočo in negotovo, kot da bi jo vmes med montažnimi rezi zadela neka nevidna katastrofa. V nadaljnjih dveh urah nato res izvemo, kaj se je zgodilo. Izkaže se, da se je ta katastrofa skrivala v protagonistki sami. Kombinacija osebnostnih hib in nižjega družbenega razreda je njeno življenje popeljalo na dno do te mere, da se še njen sin komajda pogovarja z njo. Leslie se tako znajde pred vznožjem strme poti, ko mora svoje življenje znova postaviti na noge.

Film se sicer po svoji pripovedni in vizualni plati zelo udobno umešča med mnoštvo ameriških neodvisnih filmov, ki premiero največkrat doživijo na festivalu v Sundanceu. A tisto, kar To Leslie v tej kategoriji naredi za izstopajoč izdelek, je prav vloga Andree Riseborough, ki ji scenarij da priložnost, da svoj lik popelje skozi celotno prizmo čustvenih in telesnih stanj. Britanka, ki je bila dolgo časa poznana po svojih stranskih vlogah, je tako dobila platformo, da je zdaj vendarle pokazala, da je igralka na najvišjem nivoju, nominacija in morebitni oskar pa ji bosta nedvomno prinesla še odmevnejše priložnosti.

Američani so po drugi strani s filmom To Leslie dobili nekakšno različico našega klasika Kruh in mleko (2001) Jana Cvitkoviča. Film Michaela Morrisa se sicer v tipično ameriški maniri ponaša z bistveno bolj optimističnim koncem in zato tudi ne zareže tako globoko v gledalčeva čustva kot Cvitkovičev film. A ob vsem svojem nebleščečem nizkoproračunskem značaju je prav osvežujoče videti, da takšen film tu in tam dobi priložnost pri mešanju štren velikanom hollywoodske industrije.