Matic Majcen
V teh predoskarjevskih tednih, ko britansko-irskemu dramatiku, scenaristu in režiserju Martinu McDonaghu zelo dobro kaže, da bo z devetimi nominacijami za film Duše otoka (The Banshees of Inisherin, 2022) ne samo pobral kakšen zlati kipec, temveč celo slavil na letošnji podelitvi v Los Angelesu, je treba spomniti, da tega 52-letnega avtorja uspehi na najvišjem nivoju spremljajo že od samega začetka kariere. Že ko je pred dvema desetletjema začel filmsko pot, so mu takoj – in to povsem zasluženo – potisnili oskarja v roke za njegov debitantski kratki film Six Shooter (2004). (Mimogrede, vse do danes je to tudi edini kratki film, ki ga je kdajkoli posnel.) Že v tem 27-minutnem filmu je glavno vlogo odigral Brendan Gleeson in prav velik uspeh tega filma je McDonaghu odprl vrata, da je svoji zasedbi lahko priključil Colina Farrella v debitantskem celovečercu Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008). Današnji uspeh filma Duše otoka, ki znova združi ta duo, lahko torej s svojim oskarjevskim uspehom vidimo kot nekakšno vse večjo kepo, ki se je začela valiti že v najzgodnejših trenutkih McDonaghove filmske kariere.
Slovenski naslov Duše otoka je, roko na srce, precej ponesrečen, ker izbriše dejstvo, da je to pravzaprav zaključek trilogije dram o Aranskih otokih, ki jo sestavljata še gledališki igri Kripl z Imishmaana (1996) – v režiji Mateje Koležnik so jo leta 2002 uprizorili tudi v ljubljanskem Mestnem gledališču – in Poročnik z Inishmora (2001). Vse tri se v svojem jedru ukvarjajo s tematiko odročnosti, samote in iskanja smisla, zato je kar presenetljivo, da je kljub značilnemu McDonaghovemu humorju tako siva tematika našla tako široko oskarjevsko občinstvo. Duhovi Inisherina oziroma Duše otoka prav tu spretno unovčijo McDonaghov čut za kombiniranje intrigantne zgodbe in nekaterih mainstreamovskih pravil filmske industrije. Duše otoke je namreč film, ki kljub psihološki teži zelo piha na dušo najširšemu občinstvu. Po eni strani film uspešno propagira neločljivost igralskega dua Gleeson-Farrell, ki počasi postajata eden velikih filmskih tandemov tipa Stan Laurel in Olio Hardy, Gene Wilder in Richard Pryor, Mel Gibson in Donald Glover ali Ben Affleck in Matt Damon.
Obenem pa nas nekje v ozadju te privlačnosti igralskega tandema McDonagh že skorajda na nezavednem nivoju prav tako očara s turistično razglednico čudovitih zahodnoirskih otokov. Metoda je sila učinkovita, kajti sama pripovedna zasnova ne daje znakov, da bi šlo za tako bravurozno napisano dramo, kakršna je bila njegova prejšnja filmska mojstrovina Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017). V Dušah otoka celo traja kar kakšno uro, da se scenarij sploh začne izvijati iz osnovne zagonetke, ki jo Colin Farrell večkrat izusti o izgubljenem prijatelju: "Zakaj me več ne mara?" McDonaghova stava je tukaj v tem, da s tem nenavadno minimalističnim pristopom daje dihati spretno postavljeni alegoriji, ki se razteza pod okorno pripovedjo. Zgodba o tradicionalni patriarhalni skupnosti na otoku oriše sliko propadajočega sveta v primežu velikih sprememb, s katerimi se njeni člani ne znajo in niti nočejo spoprijeti. Glede na to, da se film tako dobro sklada s hollywoodskim zeitgeistom propagiranja aktualnih družbenih tem iskanja enakosti v obdobju padca patriarhata, je njegov uspeh na tako vidnem nivoju lažje razumeti.
Duše otoke se bo tako najverjetneje izkazal za najuspešnejši film Martina McDonagha, pa čeprav ne razkaže v celoti njegove izjemne sposobnosti intrigantnega pripovedovanja. McDonagh nam ob vsemu scenografskem in igralskem simpatiziranju tu pokaže nekoliko bolj prefinjeno plat, v kateri pusti, da spretno postavljena alegorija še dolgo odmeva v umu občinstva. Če drži teza, da na oskarjih ne zmagujejo najboljši filmi posameznih režiserjev in režiserk, temveč tisti, ki bolj ujamejo duh trenutka, potem tudi Duše otoka prej pokažejo neke druge plati McDonaghovega mojstrstva, kot pa da bi bil to nedvoumen vrhunec njegovega ustvarjanja. Pa čeprav gre nedvomno za sila spretno zastavljen film, v katerem polno čarov najdejo tako splošno občinstvo kot ostra očesa najstrožjih cinefilov.
