(FILMSKA KRITIKA) Klimaks po ameriško

V času, ko slovenski film zaradi epidemije in lanske vladne ustavitve izplačevanja sredstev doživlja veliko krizo, za bolj vesele novice skrbijo slovenski režiserji v tujini. Po tem, ko je s filmom Leto življenja (Life in a Year, 2020) Mitja Okorn postal prvi slovenski režiser z angažmajem v Hollywoodu, je zdaj iz njegove poljske produkcijske postojanke prišel še en nenadejan bonbonček. Okornov 28-letni asistent Jan Belcl je pod okriljem svojega mentorja posnel prvenec Vsi prijatelji so mrtvi (Wszyscy moi przyjaciele nie żyją, 2021), ki je ta teden doživel odmevno premiero na Netflixu. Že samo ta dosežek se zlahka uvršča med največje mednarodne uspehe slovenskega poosamosvojitvenega filma. O tem, za kakšen produkcijski podvig gre, najbolje priča podatek, da se Belclov prvenec z dvema milijonoma evrov proračuna postavlja ob bok produkcijsko najambicioznejšim slovenskim filmom v njegovi zgodovini, saj sta tako Burgerjev Circus Fantasticus (2011) in Naberšnikov Šanghaj (2012) imela približno enak proračun.

Po drugi strani vendarle ni presenečenje, da je Belclov celovečerec po svojih pripovednih in estetskih značilnostih zelo podoben Okornovim nedavnim filmom. Podobno kot Pisma sv. Nikolaju (2011), Planet samskih (2016) in Leto življenja (2020) tudi njegov film krasi tehnična brezhibnost na nivoju odmevnih hollywoodskih filmov, obenem pa tudi brezbrižno kopiranje motivov iz drugih uspešnic in nasploh pomanjkanje izvirnih idej. Vsi prijatelji so mrtvi, pripoved o zabavi skupine mladostnikov, ki se sprevrže v vsesplošni kaos, je namreč neke vrste adaptacija filma Vrhunec (Climax, 2018) Gasparja Noéja. Francoski režiser je po izidu omenjenega filma izjavil, da "gledalci preprosto radi gledajo, kako se svet sesuje pred njihovimi očmi", in ta stavek vsekakor velja tudi za Belclov film. Vendar pa še vedno velja tudi načelo, da mora film temeljiti tudi na čim bolj izvirnih in svežih zamislih, Belclov celovečerec pa je kvečjemu variacija Noéjevega filma z nekaj opaznimi razlikami. Na primer: tam, kjer je Noé ponudil samosvojo zmes estetske drznosti in nihilističnega humorja, se slovenski režiser raje zateče k mnogokrat videnim prijemom iz ameriške najstniške komedije. Liki v Vsi prijatelji so mrtvi so popolnoma amerikanizirani – celo do mere, da se gledalec že vpraša, zakaj sploh govorijo poljsko. Njihova obsedenost s spolnostjo (praktično vsak drugi prizor v filmu se zateče k tovrstnim prizorom) je morda bila mišljena kot drzen in rahlo provokativen prijem, a izpade kot cenen trik, ki pridoda k vsesplošni plehkosti likov. Ker se film v uri in pol nima zares časa posvečati razvoju likov, nam svojih protagonistov ne predstavi drugače kot spolne obsedence brez opaznejše karakterne globine.