Leto 2020 je zaradi pandemije dodobra zarezalo v dosedanje prakse distribucije filmov. Ker kinodvorane po večini še vedno ne dosegajo enake obiskanosti kot poprej, se vse več produkcije seli k spletnim ponudnikom in s tem neposredno na televizijske zaslone. Eden filmov, ki je te dni doživel takšno usodo (in je v normalnih okoliščinah ne bi), je tudi Preostanek, prvenec ameriškega režiserja Merawija Gerime. Film so po nagradah na festivalu neodvisnega filma Slamdance v začetku tega meseca predvajali še na Beneškem filmskem festivalu, kjer je prejel izjemno pozitivne odzive kritikov. Glede na to toplo popotnico bi bilo logično, da bi projekt srečo (beri: dobiček) iskal v mestnih in art kinih po Evropi in ZDA, a je film takoj po Mostri presenetljivo romal na Netflix, kjer je zdaj dostopen na ogled globalnemu občinstvu.
Režiser nas v Preostanku postavi v kožo Jaya (Obinna Nwachukwu), mladega Američana afriškega rodu, ki se po dolgih letih vrne v domačo sosesko Eckington v ameriški prestolnici Washington. Mladenič se po dolgih letih šolanja v Los Angelesu vrne kot izobražen filmar, ki želi v svojem rodnem kraju posneti svoj prvi film. A razmere so tu zdaj povsem drugačne, Eckington se je namreč povsem spremenil. Vsepovsod kot gobe po dežju rastejo luksuzna stanovanjska poslopja za premožnejše belce, medtem ko so domačini vse bolj potisnjeni na rob družbe. Prav to pa je tisto, kar Jay – z njim pa tudi gledalec – takoj občuti na svoji koži. Čeprav fant že na prvi pogled deluje povsem umirjeno, je nenehno tarča negativnih opazk tako policije kot lokalne skupnosti. Njegova barva kože je tista, ki ga ne glede na njegova dejanja v trenutku umesti v spone rasizma, nasilja, mamil in revščine, s tem pa nehote postane kot nekakšen manjkajoči delček sestavljanke obubožanega okolja, za katerega niti sam ni vedel, da mu pripada.
Film Preostanek politični komentar nadgradi z vizualno izvirnostjo
Beseda gentrifikacija v filmu nikoli zares ni eksplicitno omenjena, in to iz povsem logičnega razloga. Avtor nam namreč poskuša problematiko prikazati in situ, skozi portret resničnih likov in njihovih psiholoških stisk v njihovem resničnem okolju. To je tista druga, bolj doživeta plat zgodbe, kot nam jo je nedavno predstavil sijajni dokumentarec Pritisk (Push, 2019) – na ulicah Eckingtona, te na videz nepomembne soseske, se odvija trk dveh svetov, kjer eden uporablja svojo ekonomsko in razredno moč, da bi iz okolja izrinil tistega drugega, ki se preprosto mora sprijazniti s svojim na novo pripisanim položajem. Režiser izrazit realistični pridih filma poleg igranih prizorov nadgradi z raznolikim gradivom, ki mestoma sega celo na področje amaterskega domačega filma, zaradi česar uspe film zgraditi povsem samosvojo identiteto. Če je Preostanek na prvi pogled videti kot nekoliko manj romantična različica Mesečine (Moonlight, 2016), pa se v jedru razkriva veliko resnejša drama, ki uspe svoj politični komentar na podoben način nadgraditi z vizualno izvirnostjo. Film morda zaradi nekoliko distančnega sloga pripovedovanja nima potenciala, da bi postal komercialna uspešnica, a se vseeno zagotovo umešča med bolj zanimive festivalske presežke letošnjega specifičnega leta. In prav zaradi tega je škoda, da takšni filmi ne dobijo priložnost, da bi jih predvajali tudi v kinu, kjer bi dobili tisto prepotrebno pozornost gledalcev, kakršno si tudi zaslužijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
