Demenca je hvaležen objekt umetnosti. Seveda je "aktualna" in "množična", ampak tudi kakšna druga bolezen je takšna, pa še ni umetniško obdelana. V sodobni slovenski prozi je že nagovorila Sebastijana Preglja (Kronika pozabljanja) in Gorana Vojnovića (Figa), na odru pa smo pred dvema letoma lahko videli predstavo Kje sem ostala Urše Adamič in Nine Šorak. Uničevanje možganskih celic je bolj dramatično (tragično, absurdno, lahko celo komično) kot destrukcija drugih organov, se zdi. Vzorci in obrazci so znani, ampak demenca vseeno požira vse znano. Ne jemlje samo bolne osebe, ampak pri živem telesu briše tudi odnose, torej tudi tudi tiste, ki ostajajo. Morda pa je to koncentrirano nelogično radiranje dogovornega, logičnega sveta lahko celo neka splošna bivanjska metafora.
V francoski drami Oče so, tako kot v prej omenjenih umetniških delih, zbrana obča mesta o demenci: brisanje/mešanje prostora, časa in oseb, hipne spremembe stanj, konstrukti in teorije zarot, v čustvovanjih obolelega in njegovih bližnjih pa vse nianse (ne)možnosti soočanja - žalost, bes, resignacija.
Gledalec se podobno kot protagonist(i) sprašuje, kaj je res in kaj je prav
