Dashuri = Amore = Ljubav = Ljubezen

Po mnogih mitoloških in kanonskih besedilih se zadnji - meddržavni medkulturni - projekt Jerneja Lorencija ukvarja z ljubeznijo. Tudi tokrat je delal z materialom, do katerega so prišli v procesu ustvarjalci predstave, to pot mednarodni ansambel. Vse na poti se materializira v nekaj avtentičnega, do kraja razprtega, neposrednega, odčutenega. Ko je leitmotiv ljubezen, se zdi proces na videz preenostaven, nevaren za vse mogoče zdrse - v klišejskost, neobvezujočnost, profanost.
Čeprav se je ljubezen intenzivno mislilo in je teoretski diskurz kar bogat - od Denisa de Rougemonta, čigar citat "Srečna ljubezen nima zgodovine" vzame za izhodišče Lorenci, do Fromma in Badiouja -, gre v bistvu za inspirativno, spoznanjsko slabo razčiščeno temo. Ker ali vemo, kako, zakaj sploh ljubimo, in predvsem, ali znamo, hočemo o tem sploh govoriti, ne da bi zapadli v neznosno lahkost govorice ljubezni? Ampak Lorenci ni nikoli čisto tam, kjer ga pričakujemo in skušamo dešifrirati njegove na videz radikalno enostavne postavitve. Provokativnost predstave je v drugačnem razmerju med intimnim in občim v območju ljubezni. Presenetljivo je pripovedovanja o splošnem več kot o osebnem. V več jezikih predstave (slovenščine je bilo v ljubljanski uprizoritvi vseeno največ) je razbiranje pomenov oteženo tako sodelujočim kot gledalcem. A strategija je premišljena, jasna: čutiti pred misliti.
Tokrat ne sedijo v polkrogu kot običajno, ampak je deseterica igralcev okrog dveh folklorno pogrnjenih miz - dvojici Albanec, Albanka, Italijan, Italijanka in trojici Črnogorec, Črnogorki ter Slovenec in Slovenki. Jeziki na odru so štirje, pa še angleškega dodajo po potrebi. Nobenih nadnapisov, jezik je organsko vpleten v telo predstave. Tudi na tablo izpisujejo besede v štirih jezikih - strast, ljubezen, večnost ... Pogovor, govorica, različni jeziki na odru niso za izrekanje ljubezni, so za neki drugi diskurz - mitološki, epski. Večjezične koprodukcije so idealno mesto odtujitev, poligon prisilnega druženja nezdružljivega, nekih po sili sklenjenih igralskih navez, a če jih druži "dashuri, amore, ljubav, ljubezen", pride do nenavadnih tangent, ki sprožajo meditativnost.
Kaj govorijo protagonisti, ko govorijo, pojejo, igrajo, plešejo o ljubezni? Presenetljivo, ne govorijo zelo intimno niti zelo strastno zvečine. Diskurz je nekako splošen, kot bi epski pripovedovalci nizali en znani mit za drugim, en folklorni običaj za drugim, nekomu, ki jih je že malce pozabil ali jih le površno poznal. Kot se poznamo bežni znanci iz istega kulturnega bazena. Balkanska mitologija se meša z alpsko, apeninsko, ilirsko. Preprosto deluje, učinkuje z mnogimi odmiki in zapeljuje, čeprav bi zlahka zapadlo v banalnost in izvotljenost. Vseskozi nas pri polni svetlobi v avditoriju ohranja v visoki percepciji in terja močno koncentracijo ter senzibilizira vse tri ure in pol predstave.
Videti je, kot že kdaj prej pri Lorencijevih snovalnih predstavah, vse silno preprosto. Prva zgodba je albanska, karizmatična Krist Lleshi začne s strašno zgodbo o mladenki, ki bo zazidana, če bo prva prinesla obrok moškim. Ko slovenskemu mitu sopostavimo črnogorske, albanske, italijanske, lahko primerjamo epske naracije in razlike so osupljive. Kratkomalo Črnogorcem se pozna, da so narod strastne epike, guslarstva, pripovedovanja iz roda v rod. Kar Slovenci pač nismo, naša naracija - tudi o ljubezni - je bolj suha, alpskoposkočno odesekana. Janez Škof in Srđan Grahovac sta v tem kontekstu sijajen antipod. Na ravni strasti (do) pripovedovanja je temperament tako različen in Črnogorčeva pripoved domače legende o treh sestrah v slovenskem jeziku, z vsemi humornimi odmiki, je v globoki tragiki te pripovedi neverjetno duhovita. To nenehno mešanje občutkov, valovanje med tragiko, grozo mita in humorjem je največja moč uprizoritve, ki noče zamisliti, ampak očarati s toplino, bližino, neposrednostjo. Osupljiva enostavnost je vgrajena v vse kode.
Črtomirju in Bogomili sopostavijo črnogorskega o Vladimirju in Kosari ali legendo o treh sestrah iz črnogorskega Prčnja v Boki Kotorski, po kateri so sestre ljubile istega mladega kapetana. Ta se ne more odločiti med njimi tremi in gre na dolgo plovbo, sestre hrepenijo do smrti po njem. Ko najstarejša umre, drugi dve zazidata njeno okno. Pri drugi prav tako, ko umre tretja, pa ostane odprto, ker ni nikogar več, ki bi ga zazidal. Ali legenda Skoćiđevojka v Budvi o dekletu, ki skoči v morje, ko jo mati obljubi drugemu.
Ko v prvem delu pridejo do sedmega, svatbenega dne in preigrajo predtem ženitovanjske obrede balkanskih narodov, sledi v drugem delu zaljubljena favna oziroma "animal porn", ženitovanjsko-paritveni rituali med polži, severnimi medvedi, sloni, žirafami, smrtonosnimi škorpijoni ... Primerjava človeške in živalske ljubezenske izkušnje je duhovit antipod zvečine groze polnim balkanskim mitom, povezanim z ljubeznijo. Uprizoritvene strategije so preproste, kostumske, scenske rešitve prav tako. Zvočna, glasbena matrica Branka Rožmana in glasbenikov na sceni-igralcev je - kot zmeraj - globoko utemeljena v uprizoritvenem materialu.
Lorencijev teater tudi v koprodukcijsko težavnem babilonu jezikov, igralskih poetik, premoščanju prostorov in časov zaživi v svojem človečnem, empatičnem, podružbljenem principu na prepričljiv, vabljiv način. Primerjava z nedavno borštnikovsko otvoritveno predstavo Poroka angleškega gledališča Gecko je neizbežna, ker je izhodišče podobno - mednarodnost, jezikovno babilonstvo, menjavanje odrov. Lorenciju uspe najti v univerzalnem differentio specifico, slavni Angleži pa so pač - slavni in pop.