V minulem letu se je o redkokateri nacionalni kinematografiji govorilo s tako laskavimi besedami kot o brazilski. Po tem, ko je tamkajšnji predsednik Jair Bolsonaro napovedal umik javnega financiranja filmskim projektom, so se ustvarjalci temu uprli s celo vrsto raznolikih in vznemirljivih celovečercev, ki večinoma z metaforami in alegorijami kritizirajo stanje v državi. In če je bila večina pozornosti pri tem usmerjena v film Bacurau režiserja Kleberja Mendonçe Filha, pa si laskave besede zaslužijo tudi drugi brazilski celovečerci, ki so na mednarodno tržišče prodrli v zadnjem času.
Enega izmed njih si lahko te dni ogledamo tudi v slovenskih kinodvoranah. Nevidno življenje Evridike (A vida invisível de Eurídice Gusmao, 2019) je film režiserja Karima Aïnouza, ki je lani pobral smetano v prestižni sekciji Posebni pogled na filmskem festivalu v Cannesu. Gre za adaptacijo romana pisateljice Marthe Batalhe iz leta 2016, umeščeno v petdeseta leta v Riu de Janeiru, ko v odraslo dobo vstopata dve sestri, Evridika in Guida. Čeprav sta obe v polnem mladostniškem razcvetu, okoli njiju še vedno prevladuje konservativna miselnost starejše generacije, zaradi katere se morata sprijazniti z vstopom v zakonski jarem, pa čeprav imata sami drugačne načrte. Vsaka izmed njiju se s temi pritiski sooči po svoje – ena zbeži v tujino s svojim ljubimcem, druga privoli v poroko, prav tukaj pa se njuni poti začneta razhajati. V ambicioznih 140 minutah filma se usodi teh dveh mladenk oddaljujeta, spogledujeta in včasih tudi ponovno prepleteta, do samega zaključka, ki vse skupaj poveže v zadovoljujoč klimaks.
Referenca na grško mitologijo iz naslova se med filmom izkaže zgolj za posredno, saj se pripoved ne nasloni na mit o Orfeju, čeravno ga vseskozi ohranja v mislih. V filmu ob sijajni igralski ekipi blesti fotografija, za katero je poskrbela Hélène Louvart, ki je unikatno vizualno podobo nedavno izklesala tudi za film Srečen kot Lazzaro (Lazzaro felice, 2018) režiserke Alice Rohrwacher. A če ob pojmu vrhunska fotografija pomislimo na lepe, izklesane prizore ljudi in pokrajine, je pristop v Nevidnem življenju Evridike povsem drugačen. Film namreč tudi sam niza podobe, ki kar kipijo od življenjske energije, na eni strani utelešene v kaotični scenografiji, na drugi v prikazu spolnosti, ki se nagiba k skrajnemu realizmu. Aïnouzov film daje vtis, kot da želi na gledalca prenesti občutek turbulentnih življenjskih prigod, ki jih doživljata protagonistki, in tudi zato ogled prej daje vtis čustvenega brzovlaka kot pa običajnega nizanja pripovedi.
Nevidno življenje Evridike je kljub melodramskemu okviru daleč od hollywoodske zgodbe s srečnim koncem
