62 odstotkov igralcev se na odru poškoduje

Navada je, da na dan gledaliških ustvarjalcev, 23. oktobra, na Borštnikovem srečanju Združenje dramskih umetnikov Slovenije (Zdus) predstavi najaktualnejše projekte, povezane s položajem samozaposlenih, zaposlenih ter upokojenih članov in članic združenja. Na letošnjem stanovskem dnevu na Malem odru SNG Maribor jih je bilo alarmantno malo, v večini so bili mariborski igralci in Zdusovo vodstvo brez predsednice Saše Pavček, nadomeščala jo je Neda Rusjan Bric. Sodelujoči so bili minister za kulturo Zoran Poznič (nadstropje višje je pozdravil direktorje slovenskih gledališč v Kazinski dvorani, kjer je bila udeležba bistveno večja), Iva Babić, ki je predstavila izsledke ankete o zaposlenih igralkah in igralcih v javnih zavodih, Mateja Pucko, govorila je o osebni pripravi igralca, Boris Mihalj je predstavil priprave na ustanovitev zdravstvenega dispanzerja za zdravstveno varstvo ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, Barbara Skubic je govorila o položaju samozaposlenih članov in članic Zdusa, Kim Komljanec, dramatičarka iz Skupine za dramatiko Zdusa, pa je odprla vprašanja o pogojih ustvarjanja slovenskih dramatikov.

Podirajo se nam strehe

Minister Zoran Poznič je govoril o debirokratizaciji ministrstva in kulturne sfere. Pripravljajo celovito strategijo, ki naj bi različna polja kulture, tudi uprizoritvene umetnosti, osamosvojila v nekakšno javno agencijo za gledališče, da bi se povezala vsa scena. Vse potenciale bi združili po principu "self managementa", podoben projekt pripravljajo tudi za slovenske referenčne galerije, glasbene institucije. Ministrstvo s svojimi 190 milijoni predstavlja distribucijski center. Pripravljajo več kot 330 različnih razpisov čez vse leto, z njimi se ukvarja 150 ljudi. Vse razpise nameravajo v enem letu povsem poenotiti, prenovili bodo tudi ducat strokovnih komisij, ki so pogosto jabolko spora in predmet očitkov. Samozaposleni se po Evropi vključujejo v skupnosti, za take platforme se zavzema tudi ministrstvo. Glede ambulante za umetnike pa je dejal, da je vse pripravljeno in da do konca leta začne obratovati. Preko službe vlade za regionalno politiko in razvoj naj bi kultura pridobila spet svojo prednostno os, vredno od 30 do 50 milijonov evrov. Ta denar je po besedah ministra namenjen gašenju požarov za nazaj. "Ker se nam podirajo strehe nad glavo; kritično je v Mariboru glede knjižnice, arhiva, galerije." Od 196 milijonov, ki so v proračunu za kulturo predvideni za 2020., gre 88 odstotkov za plače vseh zaposlenih v kulturi v državi. Tako da "za celotno polje ostane toliko, kot Erjavca stane en raketomet. O takšnih razmerjih govorimo v tem pišmeuhovskem odnosu Slovenije kot družbe do celotnega polja kulture."

84 odstotkov igralcev tvega varnost in zdravje

Rezultati ankete Zdusa o položaju zaposlenih igralk in igralcev v javnih zavodih v času zmanjšanega financiranja in hiperprodukcije v teatrih so pokazali fizično in psihično (blago)stanje v zvezi z zdravstvenimi in varnostnimi tveganji. Preko spletnega vprašalnika je bilo nagovorjenih blizu 200 igralcev, kolikor jih je v Sloveniji. Odgovorilo jih je 143, od tega 82 moških, 71 žensk, največ igralcev je v starostni skupini od 41 do 50 let; 86 odstotkov jih je zaposlenih za nedoločen čas, 84 odstotkov jih meni, da so pri svojem delu podvrženi tveganju za varnost ali zdravje. Nekatere od najpogostejših nevarnosti so padec objektov na oder, delo z osebo pod vplivom alkohola ali drugih prepovedanih substanc. Največkrat se je v anketi pojavila psihična preobremenjenost, stres, pa tudi resnejše fizične poškodbe, kot so zlomi in zvini. Skrb zbujajoči so podatki o nastopanju kljub bolezni zaradi slabe vesti ali pritiska vodstva, če pride do odpovedi predstave. Kar 62 odstotkov igralcev se je že poškodovalo na odru, 88 odstotkov jih meni, da so dobro poučeni o varnostnih ukrepih, a kljub temu se spravijo v nevarne situacije v dobro predstave. Najpogosteje izpostavljene zdravstvene težave igralcev so alergijska reakcija na gledališko masko, psihične težave, kot so anksioznost, nespečnost, nihanje razpoloženja, pa težave z glasilkami.
V 74 odstotkih igralci nimajo aktivnega vpliva na svoj umetniški razvoj, kar pomeni, da nanj vpliva vodstvo. Nekateri so vsako leto vabljeni na karierni razgovor, nekateri nikoli, različne so prakse so teatrih. Pogosto igralci niso seznanjeni s tem, kar jim pripada, ali se bojijo posledic; 41 odstotkov igralcev meni, da delajo preveč, le 12 odstotkov jih meni, da delajo premalo. Večina igralcev ni bila izpostavljena spolnemu nadlegovanju (64 odstotkov), nekoliko več jih je izpostavljenih mobingu. Ni statistično pomembnih razlik med moškimi in ženskami pri obeh kategorijah pritiska; 17 od 143 igralcev je pogosto ali skoraj vedno izpostavljenih mobingu. Velike stresne obremenitve doživlja igralec na odru, kot kažejo mnoge mednarodne študije: srčni utrip igralca na odru lahko doseže tudi do 180 utripov na minuto, kar je enako obremenitvi športnika med fizično aktivnostjo. Iva Babič je v imenu Zdusa ob anketi dejala, da so z ministrstva prihajali skozi čas predlogi, ki so težave igralcev prej poglabljali, kot reševali. Največkrat so bile spremembe prelagane zato, da bi se za to področje porabilo manj denarja. Vse spremembe bi morale voditi k ustvarjanju pogojev, v katerih gledališčniki lahko delajo čim bolj neodvisno, iz lastnega vzgiba in umetniškega bistva. Delo igralca je na konstantni avdiciji, nenehno na očeh javnosti, podvrženo stalnemu ocenjevanju stroke in publike. V pripravi je tudi enaka anketa med samozaposlenimi.

Banalizira se pomen igralskega dela

Anketa o osebni pripravi igralca je nastala zaradi predloga zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) iz leta 2014, ki je prinesel dodatno poslabšanje razmer. Štiri ure konkretno v gledališčih in štiri ure osebne priprave naj bi predvideval zakon, uvedli so tudi terminsko-točkovni sistem, ki ne more biti objektivno merilo delovanja. Velik problem se je pokazal, ker ni nobenih strokovnih dokumentov, ki bi podprli pavšalizirane izjave o tem, kaj igralčevo delo sploh je. Edini dokument, ki obstaja in zajema igralske zadolžitve, je iz leta 1985. Odtlej so se gledališke prakse posodobile in tudi spremembe v delovanju javnih zavodov so velike. Ničesar od teh sprememb se v zakonodaji ne upošteva, dokumenti so površni, kot je dejala Mateja Pucko, in slika igralskega dela je pavšalna, banalizira se pomen tega dela. Osebna priprava je posebnost slovenskega prostora, kar so izvedeli na zboru Fie, mednarodne federacije igralcev. Kje se igralec uči tekst in podobno, je zanimalo inšpekcije za delo, ki prihajajo v teatre. Sprašujejo, ali direktorji preverjajo igralce na domovih in podobne absurde. Osebna priprava se loči na stalno pripravo (psihofizična kondicija, spremljanje drugih umetnosti, dodatno izobraževanje) in individualno pripravo za določen projekt.
Ta čas se trudijo za novo definiranje osebne priprave, da se bo priznala kot delo igralcev. Ko so v procesu, se ta dogaja 24 ur na dan. Grožnje deprofesionalizacije igralskega poklica so resne, v Španiji in Italiji se to že dogaja.

Samozaposleni najbolj zdrava populacija

Barbara Skubic je opozorila na težak položaj samozaposlenih v uprizoritvenih dejavnostih, kjer je profilov več - od igralcev, plesalcev, koreografov, dramaturgov do kostumografov. Pogoji za samozaposlene dramaturge so fizično neizpolnljivi. Za pridobitev statusa potrebujejo šest dramaturgij letno. Študija predstave traja povprečno dva meseca, poleti teatri ne delajo in kljub pojasnilom je odredba ostala. Ranljivost posameznika, ki izhaja iz statusa prekarnega delavca, je še mnogo večja kot pri zaposlenih. Prekarnost je še bolj stresna kot nezaposlenost, samozaposleni si težko privoščijo, da odpovejo projekte tudi, ko so preobremenjeni. Zamik pri plačilih se je zadnje obdobje povečal, honorarji pa so nominalno enaki kot pred dvanajstimi leti, napredovanja za samozaposlene ni, ni nobenega dodatka za delovno dobo niti ni omogočen dnevni ali tedenski počitek. Samozaposleni so po delovni in davčni zakonodaji izenačeni z navadnimi espeji, so enako kot krovci. Kot lastni delodajalec je odgovoren za prvih 30 dni svoje bolniške, šele 31. dan dobijo od zavoda nadomestilo. Samozaposleni so zato najbolj zdrava populacija v državi. Kot samozaposleni imajo vsakih pet let pravico za zdravniški pregled. Samozaposlenost postaja prevladujoča oblika zaposlitve in treba se bo organizirati, vedeti za svoje pravice, so se strinjali. Samozaposleni niso socialni partner, kar pomeni, da ne morejo izpogajati niti tarif. Pogajalska moč je nizka, za sabo nimajo sindikata, zlasti pri mladih je težava, ker ne poznajo svojih pravic in podpišejo kakršnokoli pogodbo. Slabo so definirane pravice samozaposlenih in finančno zelo neugodne so dolžnosti. Stres in mobing pri samozaposlenih sta še posebno pereča, situacija je depresivna. Ne zavedajo pa se, da je dodana vrednost v kulturi zelo visoka. Vsak evro, ki se vloži v kulturo, se vrne v višini 1,6 evra, a vse to ne šteje, pravi Skubičeva. Imamo ogromno skupino visoko izobraženih ljudi, ki ogromno delajo, od njih se zahtevajo absurdne kvote dela, vrhunskost, ki se izkazuje pri nagradah, gostovanjih, hkrati pa morajo biti reveži.
Boris Mihalj je predstavil, kako daleč so priprave na dispanzer za ustvarjalce v kulturi in umetnosti. Po smrti sošolca Jerneja Šugmana, kot je dejal, je ideja o tovrstnem varstvu postala še posebno resna in nujna. "Kolega mi je jamral, da ne zdrži več, da se ne zna upreti pritiskom vodij, da bi moral na operacijo srca. Odgovornost je seveda tudi na strani uglednega kolega, ker je imel možnost reči ne. Simptom je pokazal na rešitev, da potrebujemo zdravstveno ustanovo, kot je medicina dela za športnike. Zakaj bi športniki imeli svojo ambulanto, umetniki pa ne?" se je vprašal. Narediti se mora nabor poklicnih bolezni in poškodb, iz tega se bo zgradil sistem prepoznavnih tveganj, posledic za zdravje in njihovo vrednotenje. Za to potrebujejo službo, strokovnjake, in zametek je bil predlog dispanzerja, ki bo realiziran do konca leta. Sčasoma naj bi prerasel v regionalno kliniko, ki bo oskrbovala (samo)zaposlene v umetnosti in kulturi. Do leta 1992 je tudi gledališče imelo svoje obratne ambulante, kjer je bilo mogoče hitro priti do specialista. Gledališča so imela v preteklosti prav tako dežurnega zdravnika na predstavah. Umetniki so najbolj ranljiva družbena skupina in tega danes upravljavci države ne razumejo več, je sklenil Mihalj. Treba je združiti moči v fronto in terjati svoje pravice, ki so zakonsko določene, a se ne izvajajo.