Pri Dončićevih koreninah na Kosovu

Najprej sem zatrobil dvakrat. Pa se ni zgodilo nič. Obrnem se v avtu h kosovskemu kolegu, ki me je po dveh kratkih zablodah končno uspešno privedel do hiše Dončićevih v vasi Biča, občina Klina na Kosovu: "Mislim, da sem storil narobe. Za Srba bi moral potrobiti trikrat, kajne?" Radovan Krstović se samo grenko nasmehne. Pred leti je pri Dončićevih delal reportažo o tem, kako jim Albanci v vasi nagajajo in delajo škodo.

Športni geni po očetu

Torej, spet zatrobim, tokrat trikrat. Spet nič. Krstović se nato kljub petim, šestim popadljivim psom, ki naj bi čuvali hišo, ojunači in izstopi iz avta ter Stojana Dončića sam prikliče iz hiše. Možakar se pojavi na pragu in se izgovori, da naju ni slišal "zaradi preglasne televizije". Psi pohlevno dajo mir, mene in Krstovića pa gazda Stojan povabi na verando. Še preden je beseda prav stekla, mi ponudi rakijo od kutine, ki jo sam peče, žena Draginja pa skuha kavo in jo postreže. "Novinar iz Slovenije, praviš? K meni Slovenci pridejo vsak dan. Kforovi vojaki. O, koliko svinj sem zaklal zanje, da jih pogostim. Pripeljejo mi vodo. Drugega nič, Slovenci ste bolj skopuški. Pet studencev sem izkopal, pa so vsi presahnili. Jaz pa imam živali. Poleg psov in svinj še ovce, koze, kokoške, purane." Pod nogo se mi mota mlada muca. "Nekaj dni nazaj so mi volkovi poklal 14 ovac. V petih minutah je bilo vsega konec."
A Stojan Dončić dobro ve, zakaj se je v to vas, skoraj na robu sveta, kjer čez pusto zimsko valovito pokrajino v daljavi v meglicah obzorja samo slutiš zasnežene vršace strmih Prokletij, prebil neki slovenski novinar. Po nekaj srbskih novinarjih, mi reče, sem prvi iz Slovenije, ki sem ga obiskal. "Poglej tole! To je koš, ki sem ga pet- ali šestletnemu Luku, ko je bil tu na obisku, sam montiral na kapijo, da je lahko metal žogo skozi obroč. Luka, on je naš ponos! Njegove korenine so od tod. Veš, on je po očetu podedoval vse svoje športne gene. Ne po mami! Pa je mama Mirjam - z mojim nečakom Sašem nista več skupaj - čisto v redu gospa. Ko je bil Luka star enajst let, smo bili skupaj na morju v Budvi. Tedaj sem Luka zadnjič videl v živo. Sem rekel Saši, naj ga ne pusti plavati tako daleč od obale in tam v vodi zganjati norčij, da se mu kaj ne zgodi. Pa je nečak samo zamahnil z roko. Videlo se je, da je fant živahen, okreten in sposoben. Sašo je bil tudi odličen košarkar. Nekoč je igral za Slogo iz Kraljeva in jo v pol leta rešil izpada iz prve lige. Pozdravi ga v Sloveniji, reci, da ga stric pozdravlja!" se široko nasmeje Stojan.​ In na moje izrecno vprašanje po sorodstvu na Hrvaškem doda, da neki Dončići, ki živijo v Kumrovcu, niso njihovi sorodniki.

Poslednji Dončić od 160

Za koga navijamo?

Iz te vasi je tudi njegov brat Srbobran Dončić, ki je šel še v oni Jugoslaviji za carinika na Jesenice. V Sloveniji se mu je rodil Saša, oče slovenskega košarkarskega zvezdnika Luke Dončića, ki s trojkami cefra mrežice v najprestižnejši in najbogatejši ligi na svetu, v ameriški NBA. Poleg Srbobrana, ki je umrl pred letom in pol, ima Stojan še brata Slobodana v Nemčiji pa Rajka, ki je tudi carinik, a v Srbiji, in sestro. "Z ženo živiva na 55 hektarjih posestva, od tega je 15 hektarjev pšenice. Imam tri odrasle otroke, Ireno, Igorja in najstarejšega Ivana. Njegov sin Veljko je pri 14 letih že visok 184 centimetrov, moj vnuk bo tudi vrhunski športnik, vaterpolist. Igra za reprezentanco Srbije pod petnajst let, pa ga že snubijo Madžari, Indijci, Bolgari."
Stojana seveda moram vprašati, za koga je navijal na oni infarktni tekmi v finalu košarkarskega evropskega prvenstva v Carigradu septembra 2017, ko je Slovenija z zmago nad Srbijo osvojila prvo evropsko titulo v športih z žogo. "Kaj za koga?" mi skoraj užaljeno odgovori s protivprašanjem. "Ma, seveda za Slovenijo! Zanjo, ker zanjo igra Luka. Tako sem navijal tudi za Real Madrid, ker je zanj igral Luka, in zdaj navijam za oni klub iz Dallasa, ker zanj igra Luka." Za Maverickse? "Da, zanje! In vsakih štirinajst dni se odpeljem v petnajst kilometrov oddaljeno srbsko pravoslavno cerkev in tam molim za Lukovo zdravje in za njegove zmage. Luka je zaljubljen v košarko. Tak je bil že kot otrok. Ko on pograbi žogo, mu je nihče na svetu ne more odvzeti, samo še jo spravi v koš. Košarka je inteligentna igra in Luka to zna. Luka ima nadpovprečno igralsko inteligenco, v košarki je kot šahist. Oni, Američani, se že učijo od njega. Je taka človeška zver, ko gre za košarko. Malo se na svet rodi takih talentov. Takšen je bil Nikola Tesla za električni tok pa Albert Einstein za fiziko. Upam, da je Luka en tak za košarko."

Kranjska sivka na Kosovu

Stojan je sicer bolj nizke postave, čeprav v bolj okrogli obraz z modrimi očmi nezgrešljivo podoben Luki in Sašu. Pa reče: "A, to visoko postavo imajo oni po ženi od Srbobrana, ki je imela dekliški priimek Vasić in prihaja iz bližnje vasi Štupelj." Nočem več obnavljati zgodbe o prenosu genov, zdi pa se mi zabavno. Nato pa Stojan Dončić pred odhodom načne še sam eno temo, ki pa je nikakor nisem pričakoval. "A veš, da imam tukaj 140 panjev kranjske čebele? Prvič mi jih je en roj že leta 1980 iz Slovenije prinesel brat Srbobran, Lukov dedek. Drugi roj kranjske sivke je prinesel leta 2005. Odvisno od letine mi dajo od 1000 do 1500 kilogramov medu. Toda bolj se bavim z njihovo prodajo, saj ima ta čebela neverjeten gon po rojenju, zato prodajam roje. To je najboljša čebela na svetu! Kar imajo tod okoli drugi, rusko, albansko, japonsko in ameriško čebelo, to vse proti kranjski sivki ni vredno a-ma nič. Kranjska čebela je najbolj profitabilna, najbolj je prilagojena na tukajšnjo klimo, odporna, delovna, mi rečemo marljiva, ni agresivna, glede na svojo konstitucijo ima največje organe za nabiranje medu. Tako sem navdušen nad kranjsko čebelo, da sem o njej celo napisal knjigo," mi z velikim nasmeškom in entuziazmom razkazuje Stojan Dončić na desetine panjev, med katerimi se sprehajava in ki jih ima za hišo.
"Bil sem jaz v Sloveniji še takrat, ko niste bili samostojni," povzame moj gostitelj. "Dobri ste vi Slovenci, ni kaj, drugačni od nekih drugih. Naj Slovenija z Lukom še kar naprej in dolgo zmaguje," najin pogovor optimistično in spravljivo zaključi Stojan Dončić, Lukov prastric.