(POGOVOR) Muharem Vugdalić: Maribor si ne zasluži, da je v tretji ligi

Prva liga? "Naslednje leto pa res," smo pogosto slišali v edinem mariborskem košarkarskem klubu s člansko ekipo. Ne glede na to, kdo ga je vodil. Zadnja tri leta sta to vlogo imela predsednik kluba Robert Karlo in predsednik upravnega odbora Kristijan Gajšek, za rezultate na parketu je bil odgovoren Aleksandar Čikić. Ko je omenjena ekipa prevzela vajeti v svoje roke, je bil Branik tretjeligaš, cilj pa je bil v štiriletnem mandatu prilesti med elito. Začelo se je dobro, po skrajšani sezoni je Branik že leta 2020 prilezel v drugo ligo. A letos je jasno, da cilj ne bo izpolnjen. S predzadnjim mestom je Branik v tej sezoni spet izpadel med tretjeligaše.

Mariborska košarkarska javnost, vajena podobnih neuspehov, je ob podobnih novicah že apatična. Ne pa vsi. Muharem Vugdalić je sredi 90-ih v ekipi Bavarie Wolltex s soigralci Darkom Mirtom, Miljanom Goljovićem, Ervinom Dragšićem, Tomažem Očkom pa tudi s še nepolnoletnima Boštjanom Nachbarjem, Sanijem Bečirovićem in drugimi doživljal renesanso mariborske košarke – Maribor je takrat imel tako mestne derbije s Satexom kot evropske tekme v pokalu Radivoja Korača, ekvivalentu današnjega evropskega pokala. Tudi nekaj let kasneje (2004) je po prvi večji krizi mariborske košarke kot pomočnik trenerja Mirta takrat še "originalni" Branik spet popeljal do prve lige, po propadu slednjega je skupaj z Mariem Primorcem osnoval projekt članske ekipe takratnega Casino Maribora (2006), ki je kmalu zatem prevzel ime Branika, nato pa se je s trebuhom za kruhom podal po Evropi, od Kosova, Črne gore, Turčije, Belorusije, Španije do Irske. A brat nekdanjega nogometaša Maribora in zdaj selektorja reprezentance do 15 let Muamerja Vugdalića se po vsaki epizodi vrne domov – in ugotavlja, da se klavrno stanje v Mariboru nič kaj ne izboljšuje.

Bogat življenjepis ne garantira ničesar

"Maribor si ne zasluži, da je v tretji ligi. Zasluži si stabilnega prvoligaša, ki bi nam vrnil čase, ki jih je moja generacija že doživela," opozarja Muki, kot ga kličejo prijatelji. Sam je sicer z Branikom sodeloval pod prejšnjim vodstvom, ko je bil prvi mož kluba podjetnik Nebojša Vukotić: "A ko je prišlo novo vodstvo, je obljubilo, da bo v treh letih prišlo v prvo ligo, nato pa naskakovalo ligo ABA. Glede na pomanjkanje izkušenj vodstva so se mi že takoj zdele te obljube iz trte izvite. Že za napredovanje iz tretje lige moraš imeti pokrito finančno konstrukcijo za drugo ligo, obenem pa v kadru izkušene košarkarje, ki znajo košarko igrati fizično, na moč, 'na pretep', kot se to pač v tretji ligi počne. No, saj Braniku je sicer takoj uspelo priti v drugo ligo, a za zeleno mizo. Sezona se je zaradi epidemije predčasno prekinila, kot takrat drugouvrščeni v tretji ligi - vzhod pa je Branik napredoval."

Namesto da bi to prineslo veter v jadra, pa je sledilo leto stagnacije, nato še sezona nazadovanja. "Kriva je uprava, ker ni pravočasno reagirala. Če bi po sedmih, osmih porazih povlekli kakšno potezo, pripeljali nekoga s svežimi idejami, bi se morda ekipa dvignila, naredila preskok. Tako pa 20 porazov in par zmag … To je za en Maribor premalo ..." obmolkne Vugdalić. Takoj ga povprašamo, ali je kritičen zato, ker bi imel sam interes voditi ekipo: "Nikakor. Sam stremim k tujini. A kot Mariborčana me moti, kar se dogaja. Pred štirimi leti nismo bili dovolj dobri ne jaz, ne Dragšič, ne Mario Primorac, nobeden od domačinov. Pripeljali pa so tujca, a se vseeno ni nič naredilo. Veste pa, kako je s tujcem – treba ga je dobro plačati, mu zagotoviti stanovanje, avto, hrano ..." Da je imel Čikić dokaj bogat življenjepis za delo z mladimi - vodil je mlajše selekcije Igokee in bil v reprezentanci BiH pomočnik slovitemu Dušku Vujoševiću - Vugdalića ne impresionira: "Saj sem bil tudi jaz pri Gironi pomočnik Pedru Martinezu, ki je vodil evroligaške ekipe, pa to še ne pomeni, da lahko treniram Barcelono. Tudi sarajevska Bosna je bila evropski prvak v košarki, pa kje je zdaj? Saj ne trdim, da Čikić ni dober trener, a rezultata ni."

Klic Primorca, Mirta ali Besediča ima težo

In če sta Dragšič in Vugdalić nove izzive našla v tujini, je denimo Mario Primorac, ki je z Draženom Petrovićem, Dinom Rađo, Tonijem Kukočem, Vladetom Divcem, Žarkom Paspaljem, Juretom Zdovcem in drugimi leta 1989 za Jugoslavijo osvojil naslov evropskih prvakov, obupal nad Branikom ter se posvetil vožnji - taksija. Ter z Rajkom Kršićem osnoval novo košarkarsko šolo. Ironično – njuna prva je bila osnova kluba, ki se danes imenuje Branik. "V košarkarski Evropi vsi vedo, kdo je Mario Primorac. Ni enako, če pokliče on ali kdo iz sedanje uprave. Zakaj Primorac ne more imeti vidne funkcije v mariborski košarki? Zakaj ni prostora zanj? Takšnega človeka ne smeš dati stran! Podobno velja za Mirta, Boruta Besediča," opozarja sogovorec.

A vrnemo mu žogico – med številnimi imeni, ki so v minulih dveh desetletjih delovala v mariborski košarki, so tudi omenjena, pa stabilnega prvoligaša (preblisk je uspel KK Maribor Messer) niso ustvarili. "Ne trdim, da bi ga tokrat. A vodstvo kluba, ki se je za nekoga odločilo, pa obljube oziroma cilja ni izpolnilo, bi moralo prevzeti odgovornost. Bojim se, da ga ne bo. In kaj bomo zdaj? Gledali tretjo ligo?! Da Maribor nima vsaj kluba, ki bi se boril za prvo ligo, je katastrofa," je ogorčen Vugdalić.

Okoliški klubi kradejo Mariborčane

Morda je kriva tudi starostna struktura košarkarjev. Pod košem se je boril kmalu 40-letni Salih Nuhanović, vsi soigralci pa so pol mlajši. Košarkarjev pri 25, 30 letih, na vrhuncu kariere, ni. "Še dobro, da so imeli Nuhanovića, sicer bi bilo še slabše. Ker so v preteklosti veliko igrali, so se kolikor toliko v nosilce razvili tudi Armin Hrštić, Igor Struger in Zoran Gavrić. Žal pa se je klub prehitro odpovedal Salemu Šepiću, Žigi Tratniku, Valentinu Tratniku, Marku Matijeviću … To so vse mladi mariborski igralci, ki so zdaj v Konjicah. Na Polzeli sta še Marko Vranjković in Jaka Oberlajt. Z vsemi temi domačini bi se Branik sprehodil v prvo ligo. A za to je treba imeti finančno konstrukcijo pokrito ..."

In tako majhni okoliški kraji Mariboru zaradi pomanjkanja denarja odžirajo košarkarje. Vendarle se vse začne in konča pri denarju. "Hja, drugi pač nimajo nogometa, moške in ženske odbojke, tudi ženske košarke … V omenjenih krajih, na Polzeli in v Šentjurju, pač podjetniki vlagajo samo v košarko. V Mariboru pa so se še tisti, ki bi vložili, naveličali zgodbic." Tistih o 'naslednje leto pa res,' najbrž. Zdaj se bo pač 'naslednje leto' napadala le druga liga. A za konec Vugdalić aktualnemu vodstvu vendarle nekaj priznava: "V nasprotju s prejšnjimi zgodbami ta uprava Branika vsaj ni pridelala minusa. Temelji so zdravi." Le mecena potrebujejo, kot ga je Olimpija dobila s Cedevito oziroma Emilom Tedeschijem v napadu na evroligo.