Odpadli so NBA-jevci, odpadli so evroligaši. Ko je Fiba uvedla nov sistem kvalificiranja na velika tekmovanja, je postalo jasno; nastopali bodo lahko le "drugorazredni" košarkarji nivoja evropskega pokala. Takšne pa imajo malodane vse države. Eksoti so tako čez noč postali konkurenčni, velesile so svojo prednost v kadru izgubile. Kot bi se košarka resetirala; vse je šlo od začetka.
Da je tekmovanje neregularno, pravijo mnogi, a pravila so jasna in za vse enaka. Slovenija je že izpustila SP 2019, ker evropski prvaki več nimajo avtomatske vstopnice za mundial. Zakaj bi jim pa bila podarjena, če več ne igrajo kot aktualni evropski prvaki, ampak le še kot prvaki iz daljnega 2017? In zgodba se ponavlja; kar je bilo po uvodnih dveh tekmah kvalifikacij za SP 2023 videti kot prosta pot do zaključka na Daljnem vzhodu, je postalo oviratlon. Do prejšnjega tedna je Slovenija proti Finski v 30-letni košarkarski zgodovini izgubila le enkrat, ko je Božidar Maljković na nepomembni tekmi Eurobasketa 2013 namerno taktiziral in na klopi pustil Gorana Dragića. V zadnjih petih dneh se je ponovilo dvakrat.
Pravi šampioni se ne tolažijo s tem, da so znižali zaostanek
Zakaj? Slovenci naj bi bili v dobri formi, poznajo se do obisti; deveterica je bila četrta na olimpijskih igrah, jedro ekipe igra skupaj v Olimpiji. A očitno je manjkal faktor x. Šele v kvalifikacijah spoznavamo, kaj prinaša NBA-kakovost in kaj je za Slovenijo pomenil Goran Dragić, kaj pomeni Luka Dončić. Ker kot organizatorja igre, motorja ekipe, naredita soigralce boljše. V primerjavi s Tokiom Mike Tobey ni dobival asistenc za "alley-up" zabijanja, Klemen Prepelič ni prihajal do čistih metov za tri točke, odrezana od igre centra Žiga Dimec in Jurij Macura v napadu sploh nista imela nobene funkcije, le za postavljanje bloka sta bila koristna. No, bolje tudi brezciljno tavanje gor in dol po igrišču kot serijski zgrešeni meti (Murić) ali izgubljene žoge (Rupnik, Rebec).
No, ni bilo vse slabo; v tem ciklu smo dobili Žigo Samarja. Videli smo tudi agresivno obrambo. A kaj, ko je ta prišla prepozno. Pravi šampioni se ne tolažijo s tem, da so znižali zaostanek. Ker iz že preizkušenih sestavin ni zmogel sestaviti zmagovalnega recepta, je Sekulić malce spominjal na svojega neslavno odstranjenega predhodnika Radovana Trifunovića. Lesena olimpijska medalja, ustvarjena za pozabo, ne bo pomenila nič, če ne bo rezultatske kontinuitete. Po petih letih vendarle prihaja tudi čas za branjenje evropskega naslova.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
