Mladi se znajo prilagoditi, pravi direktor Kompleksa Dorijan Plevnik

O izzivih in novih načinih, ki so jih uporabili, da so lahko nekomercialne vsebine, izobraževanja, alternativno glasbo in tudi zabavo predali mladim Korošcem, smo se pogovarjali z Ravenčanom Dorijanom Plevnikom, direktorjem Koroškega mladinskega kulturnega centra Kompleks. Na eni strani opaža, kako potrebne so takšne vsebine tudi v trenutnih časih, obenem pa opaža porast nestrpnosti v družbi.

Pred dobrim letom ste prevzeli vodenje Kompleksa, takrat ste dejali, da je še veliko prostora za izboljšave. Po nekaj mesecih pa je nastopila nova situacija, v kakršni se zavod ni znašel nikoli prej.

"Ravno sem se navadil, nato pa se je začelo ... Vedel sem, da moram nekako izpeljati začrtan program, da zadostimo pogojem razpisov. Zdaj sem sicer videl, da bi lahko opravili manj, saj so nam stopili naproti. A sem si mislil, zakaj ne, če se vseeno da. Z delom na daljavo, s streami, online dogodki smo s programom dosegli številke prejšnjih let. Če smo v normalnem letu imeli 98 dogodkov, smo jih imeli lani 80. Bil je pa šok. Nekaterih načrtovanih izboljšav ni bilo mogoče realizirati. Držali smo se tistih glavnih točk programa, izobraževalnega dela, potopisnih predavanj, delavnic na daljavo, v decembru smo speljali tudi projekt Koroška, kdo si. Odzivi so bili dobri, vseeno smo imeli kvize, predavanja, koncerte ... Nismo pa mogli izvesti nekaterih novosti, torej v Kompleks pripeljati še več klasične glasbe, mladih bendov. Prav tako čakamo s prostorskimi pridobitvami, predvsem tehničnimi v dvorani, novosti v baru. To se mi je zdaj zdelo nesmiselno zapravljanje."

Epidemija in z njo povezani ukrepi so dodobra pretresli korenine vašega poslanstva. Kako se zdaj, na daljavo, približati mladim?

"Situacija je posebej problematična pri mladinskem delu, saj če nisi v stiku z mladimi, to ni mladinsko delo. Na daljavo nekako gre, a je čudno, ni tistega pravega občutka, ko ne vidiš, kdo je pred tabo. A skušali smo jih doseči preko družbenih omrežij. Občasno smo na instagramu naredili kakšno anketo, kaj bi radi videli, kaj pogrešajo, jih spodbujali. Ker smo že v preteklosti nekoliko izgubili stik z generacijami, ki zdaj obiskujejo srednje šole - redno nas namreč obiskujejo nekoliko starejši -, smo se želeli lani v povezavi s Klubom koroških študentov (KKŠ) vrniti v srednje šole, kjer bi, kot nekoč, pripravili kakšne zajtrke in jih ob tem nagovorili, predstavili, kar delamo. A to ni bilo mogoče."

Se bo zdaj ta manko še poglobil, se bodo generacije srednješolcev v tem času povsem odvadile druženj, kot smo jih poznali prej?

"Ali pa ne in se bo situacija ravno obrnila. To smo zaznali junija lani, ko se je vse skupaj spet malo odprlo. Prvič smo namreč Kompleks odprli poleti - po navadi smo zaradi dopustov in pomanjkanja obiskovalcev zaprti. Ko smo lani spet odprli, brez posebnih dogodkov, je bilo ves čas polno. To je trajalo do trenutka, ko so bile spet obvezne maske itd., nato je obisk upadel. Ko se bo to končalo, pričakujem dober obisk."

Dokazali ste, da se da pristopiti tudi drugače, ohranili ste veliko kvalitetnih vsebin, kar so opazili tudi tisti, ki vas redno spremljajo.

"Kot posebej pozitivno se je izkazalo, da nas je pri dogodkih preko zooma, streama ... spremljalo tudi neverjetno veliko ljudi od drugod. Ocenjujem, da je bilo zgolj deset odstotkov Korošcev. Tako smo videli, da nas poznajo tudi drugod. Spoznali smo, da se da ne glede na slabše pogoje nekaj narediti, da ni treba takoj vreči puške v koruzo. Če smo lahko zdaj v tem času izpeljali enako število dogodkov, kaj bi šele lahko, če bi bili dejansko odprti. Online dogodki so nam vedno znova pokazali, da ostajamo pomembni. Če primerjam predavanje na temo duševnega zdravja, ko nas v živo ni pospremil nihče, na online dogodku pa lani kar 250 ljudi, lahko vidimo, kako bistveno je naše delo tudi v tem času. Poleg predavanj so tu koncerti, zabava, ki je v tem času praktično ni. Ogledi koncertov Milana Kamnika, Jazz Ravne, Hedere Vento so bili številčni. Mogoče jih je pospremilo celo več gledalcev, kot bi jih v živo. To nam je dalo idejo, da bi mogoče tudi potem, ko bomo spet lahko delovali normalno, občasno streamali dogodke. Tako bi jih lahko spremljali tudi tisti, ki takrat ne morejo priti. Videli smo namreč, da imamo doseg tudi drugod po Sloveniji. Kultura nas tudi danes drži v pogonu, mislim, da bi bil v tem času bistveno bolj naporno preživljati te čase, če bi bili brez možnosti streamanja, koncertov, predstav."

V tehniki ste vešči, že preden ste prevzeli vodenje, ste kot tonski mojster v Kompleksu skrbeli za to, da je vse teklo gladko.

"Tudi zame je bila zdajšnja situacija velik izziv - ozvočevati s te strani, ko je zvok čisto drugačen in vse delaš samo preko slušalk, kako se bo tam slišalo. Potem so še vseeno neke variante, facebook ima neke svoje avdio kodeke, to povsem spremeni zvok, kar zaradi enominutnega zamika težko popraviš. Med koncertom sem hodil ven in na telefonu poslušal, potem šel nazaj v dvorano, spremenil, čez minuto šel nazaj ven poslušat, ali se je to v redu popravilo ... Zelo smo bili odvisni od interneta, vsak koncert smo upali, da bo vzdržal, da ne bo kaj narobe. Ravno, ko smo lani izpeljali zadnji koncert Hedere Vento, je dobro uro zatem na Čečovju za dve uri zmanjkalo elektrike."

Kaj sporočate mladim - še vedno se šolajo na daljavo in so brez aktivnosti.

"Vsi upamo, da se čim prej vrnejo nazaj v šole, to bi morala biti prioriteta. Dalo bi se na dosti načinov, prostora je dovolj, razrede bi lahko razdelili na dva, tri dele. Moj predlog bi bil tudi, da bi rekli, eno leto smo izgubili, ko bi lahko spet odprli, pa bi začeli delati, kjer so končali. Luknje bodo namreč prevelike. Že res, da domov dobijo vse obveznosti, a nekateri imajo pogoje, starši jim lahko pomagajo, drugim pa ne. Med njimi bodo velike razlike. Kar so v letu 2020 izgubili, jim bo manjkalo in bodo to nosili naprej."

Kaj pa druženje, stik z vrstniki?

"Odvisno od generacije. Nekateri so bili že prej prilagojeni zdajšnjemu načinu in imeli stike samo preko spleta, niso se (več) družili v klasični obliki. Kako naj se nekateri soočajo s tem, ko ne morejo na igrišča, biti aktivni, ne vem, si ne znam predstavljati, saj imam sam povsem drugo izkušnjo. Vse skupaj pa bo škodilo njihovi mentalni kondiciji. Da nisi v stiku z vrstniki, bo imelo velik vpliv. Nekomu, ki je bil že prej bolj sramežljiv in ni znal pristopiti k druženju, bi znala ta situacija vse skupaj samo še poslabšati. Se mi pa zdi, da se mladi vseeno znamo prilagoditi.

Trenutni način na daljavo gre komu, ki ima sicer zadržek pred osebnim obiskom, tudi na roko. Sicer ga je mogoče strah, da bi ga predavatelj izpostavil. Pri marsikom, ki je imel ugasnjeno kamero, sem videl, da je na koncu predavanja vseeno zastavil zapisano vprašanje. Pri drugih stvareh pa manjka osebni stik. Pri nekaterih predavanjih pred začetkom zato, da se udeleženci sprostijo, uporabimo neke igre. Zdaj si sicer podajaš neko virtualno žogico, a to ni enako. Prav tako ne moreš nekoga siliti, da si vklopi kamero, mikrofon. Tudi pri koncertih je velik čar ravno druženje prej in potem."

Kakšni so načrti za letos?

"Vse, kar lani ni šlo. Čim več sodelovanja z vodstvom KKŠ. Poleti si želimo neko mini verzijo tabora za mlade z računalništvom, robotiko. Drugače pa Kompleks še izboljšati - programsko in prostorsko. Nočem pa z glavo skozi zid, zapravljati sredstev in časa za stvari, ki glede na situacijo niso tako nujne. Kot prvo bomo osredotočeni na program, da se tudi letos približamo okoli sto dogodkom. S sredstvi nismo kaj prikrajšani, kar se tiče občinskega dela, smo vse naredili, kot je v pogodbi. Z vsemi izračuni smo prišli na enak nivo kot lani, je bilo pa manj sredstev KKŠ, ker tudi sami niso dobili toliko. Tudi od obiskovalcev se sicer kaže neka podpora z donacijami, a ni tako kot prej, ko si lahko z vstopninami delno pokril band. Zdaj se je bolj kot ne delalo z minusom, s tem, da si na koncu leta pričakoval, da dobiš nekaj od razpisov. Tudi vsi izvajalci so se zavedali, da ne morejo dati tiste cene kot sicer. Zvozili smo, sem pa še bolj gledal na vsak cent kot prej."

V lanskem letu so bile v javnosti nevladne organizacije posebno izpostavljene.

"Ne vem, od kod je to prišlo, verjetno ljudje ne vedo točno, kaj je nevladna organizacija. Večina organizacij, ki delajo v ospredju, pomagajo, je namreč nevladnih. Nihče sicer ne bo rekel kaj čez gasilce, a zdaj so s komentarji zajeli tudi njih, da noben nič ne dela, da povsod vlečemo samo denar. Mogoče se ljudje tudi ne zavedajo, kako zelo nas potrebujejo. Šele ko pride do neke situacije, je to očitno. To vidimo na vsakem dogodku, pogovoru, okrogli mizi, koncertu. V minulem letu je bilo veliko nestrpnosti, sicer že prej, od porasta socialnih omrežjih. Ko lahko ljudje od doma vsakomur rečejo, kar se jim zdi. Sem zadnji, ki bi ga takšne besede hitro užalile, a lani je šlo veliko stvari predaleč. Od vlade, celotnega političnega kroga, preko twitterja ... Ne moreš potem pričakovati, da bo družba drugačna, če imajo takšen vzor. Če lahko nekdo vpliven reče vse, kar se mu zdi, zakaj potem ne bi mogel tudi ti? Je pa res, da se je zdaj v situaciji, ko so ljudje doma, nervozni in ne vedo, na koga bi stresli svoj gnev, vse skupaj - logično - še stopnjevalo. S tem se zdaj ne bi smeli ukvarjati. Imamo samo eno stvar, na katero se moramo osredotočiti in kar je v krogu povezano s tem: zdravstvo, gospodarstvo, ne pa, da se gremo takšne nepotrebne stvari."