(INTERVJU) Vesna Burjak, naj prostovoljka: "Dovolj mi je beseda hvala in stisk tople roke"

Vesna Burjak počne vse in še več, je res kratek povzetek vseh aktivnosti, ki jih opravlja naj prostovoljka, zaposlena v javni upravi za lansko leto. Aktivna je na različnih področjih v občini Črna, ki jo je tudi prijavila na razpis Slovenske filantropije. Prostovoljne aktivnosti ne izvaja le v črnjanski osnovni šoli, kjer je zaposlena kot učiteljica razrednega pouka, ampak tudi v Društvu prijateljev mladine Črna, Društvu literatov Mežiške doline, Kulturnem društvu Franc Piko in drugih. Je tudi voditeljica mnogih dogodkov in koncertov na večjih kulturnih prireditvah v kraju, svoj prosti čas namenja ustvarjalnim delavnicam za otroke, nudi pa tudi pomoč in družabništvo osebi z avtizmom, starejšim krajanom, trpečim živalim. Sočutna, pozitivna, srčna, delovna, vse to in še več je Vesna Burjak.

Kdaj ste se odločili za prostovoljstvo?

"To počnem, odkar vem zase, je moj način življenja. Že v osnovni šoli sem pomagala učno šibkejšim učencem pri prepisovanju in razlagi snovi. Za 'pravi' začetek prostovoljstva štejem študentska leta, ko sem poučevala, inštruirala osnovnošolce in srednješolce. Pomagala sem jim pri razumevanju učne snovi. Kot bodoči učiteljici mi je to zelo koristilo, saj sem na ta način že pridobivala prve izkušnje s poučevanjem. Inštrukcije sem povečini ob koncih tedna omogočala črnjanskim osnovnošolcem in dijakom, saj sem bila med tednom v Mariboru, kjer sem obiskovala Pedagoško fakulteto. To so bili otroci prijateljev in znancev."

Kako je biti hkrati aktivna na toliko različnih področjih oziroma organizacijah? Je naporno?

"Vedno sem imela različne interese, vse me je zanimalo, od športa do igre. Sem pa bila v mladosti malo bolj sramežljiva, danes več nisem. Zdaj je včasih naporno, a imam že kar utečen ritem, me pa kakšen datum še vedno prehitro preseneti. Ko sem v gneči, delam še bolj odlično, veliko bolj sem efektivna, vse gre bolj hitro, lažje. V nedelu se slabo znajdem in se ne počutim dobro. Marsikdo mi reče, da sem deloholik, vendar jaz v tem uživam. Ni mi v breme. Aktivna sem na področju ustvarjalnih delavnic, vodim literarne večere, povezujem obletnice različnih javnih zavodov, kulturne in športne prireditve, predstavljam knjige, z učenci nastopam v kraju, jih pripravljam na kulturne in lutkovne nastope in skupaj z njimi nastopam v bližnjih vrtcih in šolah. Nudim tudi družabništvo ostarelim, občasno jih peljem na kulturne prireditve. Vem, da si marsikdo želi po naši dolini, pa ni mobilen. Zelo so veseli in hvaležni, ko jih vzamem zraven. K veterinarju vozim tudi najdenčke, zlasti muce."

Je dan dovolj dolg?

"Je, ima 24 ur. Dovolj dolg je."

Ko ne dobiš plačila, tudi ne pričakuješ veliko. A vseeno dobiš, kajne?

"Nisem materialist, hodim v službo in dobivam redno plačo. Nikoli nisem prejela plačila za opravljeno delo. Zadovoljna sem s tem, ko pomagam. Ko nekoga rešim iz zagate, osamljenosti. Veliko mi pomeni, ko je človek srečen, ko vidim, da je učencem uspelo nekaj, za kar so se trudili. Dovolj mi je beseda hvala, stisk tople roke, rožica, razveselim se povabila na druženje ob večerji ali knjige, ki sem jo predstavila na literarnem večeru. To so vrednote, ki me bogatijo."

Vam je morebiti katera od prostovoljnih aktivnosti še posebej pri srcu?

"Zagotovo je to delo z najmlajšimi, kot so razne ustvarjalne delavnice, ali z ostarelimi, osamljenimi. Včasih jih pokličem po telefonu in malo poklepetamo, spet drugič jih z avtom odpeljem na kulturno prireditev. Kulturna društva me pogosto poprosijo, rada sodelujem z njimi, a vseeno imajo veliko članov in ti člani lažje najdejo neko (so)pomoč. Težje pa je posameznikom, ki se nikamor ne vključujejo, ti so bolj osamljeni."

Dodatno ste se izobraževali tudi za delo z otroki s čustvenimi in vedenjskimi težavami ter s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Zakaj ta odločitev?

"Zaradi potreb v šolstvu. Vedno več je otrok, ki imajo posebne usmeritve in potrebe. Treba jim je pomagati na različne načine, da so lahko tudi oni uspešni in izdelajo razred. Dodatna izobrazba koristi tudi meni osebno, saj sem spoznala ogromno didaktičnega materiala, se ga naučila izdelovati in uporabiti, spoznala sem drugačne strategije poučevanja, zlasti, kako pomagati nekomu z osebnimi potrebami na področju matematike, slovenščine ..."

Nudite tudi družabništvo zdaj že odrasli ženski s posebnimi potrebami?

"To je punca, ki sem jo spoznala leta 2008, ko sem bila še na takratnem Centru za socialno delo Ravne v okviru nudenja psiho-socialne pomoči različnim osebam. Ko sem šla leta 2010 poučevat na Osnovno šolo Črna, te vezi nisem želela pretrgati. Še danes se druživa, stkali sva tesno prijateljstvo. Šli sva že skupaj na morje, v kino ali pa na pico, sladoled, na sprehode po parku Ravne. Večkrat obišče katero od kulturnih prireditev, ki jih povezujem. Sva prijateljici, ne družabnici."

Kako pristopate do ljudi, ki jim pomagate? Tudi za sprejemanje pomoči mora biti človek odprt?

"Sem zelo odprt človek, komunikativen, zlahka navežem stik. Nekateri me sami pokličejo in prosijo za pomoč, da vodim kakšno prireditev, povezujem dogodke … Na drugi strani pa tudi sama pokličem in priskočim na pomoč, kjer me potrebujejo. Verjamem, da je marsikomu težko zaprositi zanjo, še težje se zanjo odloči. Če sama navežem stik, človek na drugi strani lažje sprejme pomoč."

Kaj je velik problem današnjega časa?

"Če se navežem na naš kraj - mladina odhaja, gre študirat, redko se kdo vrne nazaj. Največji problem je, da ostajajo na kmetijah ostareli, ki so vedno bolj stari, osamljeni. Vedno več jih bo, jih bomo sploh še videli, slišali in jim bo kdo sploh pomagal? Tega me je strah."

Je prostovoljcev dovolj za vse ljudi, ki potrebujejo pomoč?

"Težko sodim, vendar mislim, da je pomoči potrebnih več ljudi, kot je prostovoljcev, mnogi se zaradi stisk skrivajo kje v ozadju. Morda potrebujejo ostareli zgolj prevoz, uro družabništva, nekoga, ki jim prekoplje vrt, pripelje hrano, kaj pospravi. Prepričana sem, da številni posamezniki pomoč potrebujejo, pa ni nikjer koga, ki bi jih pogledal in opazil. Na drugi strani pa so ljudje zelo odprtega duha, ki znajo prositi za pomoč in jo z veseljem sprejmejo."

Kako vaša družina sprejema prostovoljstvo, vam pomagajo, se že vključujejo?

"Družina mi res stoji ob strani. Vpeti so v moje delo, na nek način so tudi že oni prostovoljci. Mama prebira scenarije in podaja svoja mnenja, svetuje, mi skuha, ko nimam časa. Oče pomaga pri pripravi materiala in gradiv za ustvarjanje. On je moj domači hišnik. Potem je tu še moj partner, ki, kadar se zaradi moje odsotnosti delo kopiči, opravi gospodinjska opravila, pred kulturnimi dogodki mi na hitro in v zadnjem trenutku zlika bluzo in že me ni."

Aktivni ste res na veliko področjih, lani ste opravili preko tisoč ur prostovoljnega dela, od kod energija za vse to?

"Včasih tudi sama težko uskladim številne stvari, dogodke, moji konci tedna so polno zasedeni. Pregovor, ki pravi, težje, kot je delo, slajši je uspeh, zagotovo drži. Včasih tudi meni zmanjka energije, elana, so dnevi, ko zase nimam proste urice, ko ne utegnem na sprehod s partnerjem, kužkom, ko zamudim zanimivo predavanje ali gledališko igro. Pa vendar, ko vidim, da mi delo gre, da pomagam drugim v stiski, se mi energija preprosto vrne."

Vaš smisel življenja?

"Moja zaposlitev na šoli, otroci me vsak dan razveseljujejo. To je moja sanjska služba. Smisel življenja vidim v dobrih odnosih z svojimi bližnjimi, sodelavci, občani, znanci, v odnosu do narave, živali. Uživam na daljših pohodih, skrbim za hišne ljubljenčke, obožujem rože, rada vrtnarim in vzgajam sadike. Blizu so mi poštenost, pravičnost, empatija ..."

Kako širša družba vidi in sprejema prostovoljstvo. Je spoštovano?

"Večina družbe na prostovoljstvo zagotovo gleda pozitivno, spodbuja to delo in ga spoštuje, vendar je na drugi strani materializem, ki je prevladujoč, močnejši, požrešnejši. Pogosto je opaziti pehanje za denarjem, posamezniki pričakujejo plačilo že skoraj za vsak korak in ti ljudje prostovoljstva nikoli ne bodo razumeli."

Občina Črna je potrdila deset let naziva občina, prijazna prostovoljcem. Kako vidite skupnost, solidarnost, te vrednote?

"Imam srečo, da živim v kraju, ki je manjši glede števila prebivalcev. Složnost in solidarnost sta vodili naše skupnosti. Večina ljudi se med sabo zelo dobro pozna, so prijazni, dobrosrčni, pripravljeni pomagati in si priskočiti na pomoč. Tudi sama sem zanjo že prosila in še nikoli nisem naletela na gluha ušesa. Me pa skrbi, saj se naše prebivalstvo stara, narašča število ostarelih, ki bodo vedno bolj zapuščeni, osamljeni, potrebni pomoči. Jih bo kdo slišal, jim pomagal? Imam daljnega soseda, ki ga je obiskoval brat, oba sta bila brez družine, zdaj je eden od njiju umrl in razmišljam, kaj lahko naredim, kako naj pomagam. Takih ljudi je veliko. Se pa naša občina zelo trudi v tej smeri, spodbuja prostovoljstvo in prostovoljce, tudi privablja mlade, na voljo so zanje cenovno ugodne parcele za gradnjo hiš."

Še na splošno o izboru prostovoljcev - kaj vam pomenijo priznanja?

"Hvaležna sem zanje, ponosna, da je moj trud prepoznala tudi širša družba. To je pečat, ki pove, da si na pravi poti, da delaš dobro in vzorno. Je pa povsod veliko ljudi, ki si bi ga zaslužili. Zagotovo pa ne delam prostovoljno tega zaradi plaket, ampak zaradi ljudi, za katere mi je mar."

Vodite tudi precej predstavitev novih knjig. Kaj vam pomeni branje?

"Zelo rada berem. Za predstavitve knjig jih moram zelo poglobljeno prebrati, zaradi njih jih preberem še več, kot bi jih običajno. Všeč mi je bila knjiga Moje ne tako popolno življenje, veliko življenjskih lekcij iz knjige Ta krasni nori svet (patra Karla Geržana) pa mi je v vsakdanjem življenju osnovno vodilo. Zelo rada tudi sama pišem, še posebej pesmi. Doma imam polno materiala na listih, računalniku, a pesniške zbirke še nisem izdala. Še bo čas za to. Organiziram pa vsako leto v kraju svetovni dan poezije, kjer jih prebiramo tako moje pesmi kot pesmi učencev in drugih avtorjev. "