Zapis na spletni strani prevaljskega Herkula, da je fitnes veliko več kot le dvigovanje uteži ter da je primeren tudi za starejšo generacijo, bi bil težko boljši. Dokaz, da fitnesa ne smemo povezovati le z izklesanimi telesi mlajše in srednje generacije, je namreč prav skupina starejših, ki dvakrat tedensko vadi v Herkulu. "Poglejte, prvi so že tukaj, pa je še 15 minut do začetka vadbe. Včasih še sam ne morem verjeti, kako radi prihajajo in koliko jim to pomeni. Ko smo septembra začeli, jih je bilo kakšnih deset, nato se je ta številka hitro kot potrojila," med pripravljanjem dvanajstih vadbenih postaj, na katerih bo potekal tokratni trening, pove Rok Štaudeker iz Herkula. Najprej jih čaka deset minut dinamičnega ogrevanja, nato krožni sistem vadbe, 20 sekund na vsaki postaji, trije krogi in dva nekajminutna odmora. "Med vadbo stopnjujemo tempo, tudi postavitev se spreminja. Z vajami želimo zajeti celotno telo, vse mišične skupine. Vadba je tudi prilagojena posameznikom, vsakemu posebej prilagodimo intenziteto. Skupna je mešana, nekateri so že vse življenje aktivni, nekateri so postali šele zdaj," pa doda Katarina Štaudeker in na vprašanje, zakaj vadbo obiskuje več žensk kot moških, z nasmeškom odgovori, da se te lažje opogumijo.
Domov vedno pride dobre volje
Energija, ki je tisto uro vladala v prostoru, je bila neverjetna. Toliko smeha, dobre volje in osredotočenosti, ko je šlo zares. "Telesna vadba mi veliko pomeni. No, saj sem pravzaprav že od nekdaj zelo aktivna. Imam dve psički, s katerima dvakrat na dan opravim po uro dolg sprehod, tukaj je še kup drugih opravil v hiši in okoli nje. Tudi "bajsarija" mi ni tuja, zidala sem že, beton sem mešala. Vsega se lotim," energično pripoveduje najstarejša Mara Rupar, ki ji nikakor ne bi pripisali, da je šteje že prek 80 let. "Super je, pa kakšna dobra družba. Malo se pohecamo, poklepetamo, izmenjamo kakšno mnenje. Ampak ne čvek, to pa ne. Tudi Rok in Katarina sta super. Res dobra sprostitev, domov vedno pridem dobre volje in z energijo za cel dan. Zadnjič mi je vnuk rekel, bica, poglej, kakšne mišice imaš," v smehu doda Ruparjeva, nekdanja učiteljica s prevaljske osnovne šole.
Tokratne vadbe se je udeležila tudi Veronika Šart, ki je zaposlena na prevaljski občini in bdi nad projektom. Ta je za udeležence popolnoma brezplačen in je financiran iz Evropske unije. "Gre za medgeneracijsko povezovanje v Mežiški dolini. Poleg športnih dejavnosti so še kuharske delavnice, organizirani pohodi, predavanja o zdravi prehrani. V projektu sodelujejo vse štiri občine v dolini," razloži Šartova. Zaključil se bo konec maja, pri čemer vsi skupaj upajo, da bo denar odobren tudi za naprej. "Prehranske delavnice je izvedel nutricionist Blaž Mihev. Na njih smo obdelali celotno prehransko verigo in se naučili, kakšna hrana je še posebej priporočljiva v starejših letih. Zadnja delavnica je bila praktična, kuharska. Kuhali smo v gostilni Brančurnik in teorijo prenesli v prakso," doda Katarina Štaudeker, prepričana, da projekt ni le vadba, ampak da je pomembno tudi druženje, povezovanje. "Da se ljudje ne zapirajo v svoje domove. Ni le trening, ampak neka zaokrožena celota. So pa ti starejši res polni energije. Po končani vadbi gredo še na kardio naprave, na kolesa, tekalne steze, nekatere zanimajo tudi druge naprave …"
Ogrevanje pri roku in Katarini, nato delo na vrtu
Na kolo sta po vadbi sedli tudi Marija Dobrodel in Alojzija Gradišnik. "Jaz hodim čisto od začetka, z možem. Niti enkrat še nisva manjkala," ponosno pove Marija. "Pa saj imava tudi doma sobno kolo, ampak saj verjetno sami veste, kako je. Koliko težje se je spraviti nanj. Tudi posnetke imava, da lahko telovadiva. A doma sva sama, tukaj pa je skupina, ki te žene naprej. Mož je najprej imel pomisleke, če bi šel, ampak zdaj mu je všeč in mu ni žal," se nasmehne Marija. Alojzija pa doda: "Saj veste, kako je, tako kot reče žena. Malo se hecam. Tudi midva z možem potrebujeva razgibavanje. Včasih sem še sama presenečena, kako smo zastani. Je pa nekaj gotovo, počutje se je zelo izboljšalo, čeprav z možem tu in tam kakšno vadbo izpustiva zaradi varstva vnukov." Tako Marijo kot Alojzijo veseli, da jima tudi redna vadba pomaga, da lažje opravljata hišna opravila. "Pa še dopoldanska ura nama zelo ustreza. Zjutraj se zbudiš, pozajtrkuješ, nato pa v fitnes. A se ne sliši dobro? Zdaj se bliža delo na vrtu, tako da bo kondicija prišla še kako prav. Ampak prej bova vseeno šli potrenirat k Roku in Katarini," povesta in dodata, da ju številne prijateljice sprašujejo, ali se lahko priključijo, in da bi lahko z lahkoto namesto ene skupine bili dve.
Skupina je res polna, tako polna, da novih članov ne morejo sprejemati. "Eden od glavnih ciljev je kakovostno delo, na ta način z Rokom skupino drživa v okvirih, da se lahko trening dobro izvede. Da se lahko približava posamezniku, ga popraviva, če ne dela pravilno. Glede na to, da sva dva, se jih da še odlično nadzirati," še pove Katarina Štaudeker. Z Rokom sta sicer že večkrat dokazala, da imata čut za sočloveka in da so v njunem fitnesu dobrodošli prav vsi. Dobrodelna akcija Kilometri zdravja za Janezove korake ter telesna priprava Uroša Kotnika in Liljane Miklič, ki sta se udeležila specialne olimpijade, sta samo dve nedavni potrditvi.
