Potem ko je v začetku meseca s kombinacijo hoje in letenja z jadralnim padalom prvi opravil s koroškim hribovskim izzivom K24, je Slovenjgradčan Bojan Gaberšek, tudi guinnessov rekorder, zdaj odkljukal še everesting. Gre za prav poseben izziv, ki od posameznika zahteva, da z večkratnimi zaporednimi vzponi doseže 8.848 višinskih metrov, kolikor je visoka najvišja gora na svetu. Gaberšek, eden najboljših slovenskih jadralnih padalcev je "višince", na koncu je celo presegel številko 10.000, nabral z desetimi vzponi na Uršljo goro. Devetkrat je na vrh krenil z Ivarčkega jezera, enkrat pa ga je dosegel z južne strani. Vse spuste je opravil s padalom, kar pomeni, da je navkreber vseskozi tovoril še okoli 9 kilogramov težak nahrbtnik.
"Pričakoval sem, da me bo bolj zdelalo. Preden sem po opravljenem izzivu šel spat, sem se še šalil, da grem še na pivo. Po prespani noči je bilo zahtevno, ne bom lagal, da ni bilo, noge so bile težke, najtežje je bilo iti po stopnicah navzdol. A je bilo že dan kasneje veliko bolje, takrat bolečin skoraj nisem več čutil," se nasmehne Gaberšek, ki je v zadnjem obdobju o everestingu precej intenzivno razmišljal. "Bil sem kar nekako živčen, čim prej sem želel opraviti z njim. Hotel sem iti že v nedeljo, a sem bil na državnem prvenstvu, kjer smo postali ekipni državni prvaki. Ugodno vreme je bilo napovedano tudi za torek. Rekel sem si, da bo kar bo in šel. Niti razlagal nisem komu, šel sem kar sam, brez ekipe. Samo mamo in očeta sem obvestil ter ju prosil, da mi na Ivarčko jezero prineseta kosilo. Makaronflajš in solato," je dejal Gaberšek.
Jabolka in Haribo bonboni
Okoli dveh popoldan, pred šestim vzponom, si je domače kosilo res privoščil. "Veliko hrane sem imel s sabo, a se mi zdi, da so mi največ energije dala jabolka in Haribo bonboni. Pojedel sem še dve ali tri tablete z elektroliti. Pri sebi sem imel tudi kup gelov, ki pa jih na koncu nisem uporabil. Nisem se "šopal" z umetnimi zadevami, bolj prisegam na naravne reči. Dodatki ti res dajo energijo, niso pa zdravi," je jasen Gaberšek, ki je dan začel ob pol treh zjutraj. S tremi pečenimi jajci in sirom. Poleg maminega makaronflajša je bil to edini konkreten obrok tisti dan. "Sem pa spil enormno količino vode. Vedno, ko sem prišel na Ivarčko jezero, sem se ustavil v kombiju, ki sem si ga predelal v kamper in si pripravil pijačo, domačo šabeso, vodo sem si nato dolival še na polovici poti. Ob vsakem vzponu sem popil okoli liter vode."
Velik izziv in kar nekakšno loterijo ob takšnih podvigih predstavlja tudi vreme, ki mora biti zaradi spustov s padalom precej stabilno. "Razmere so bile zahtevne. Šesti, sedmi in osmi polet so bili ekstremni. Izjemno težavni so bili predvsem pristanki. Na Ivarčkem jezeru je tako pihalo, da so se pojavljali že valovi. Tiste tri pristanke sem naredil na nekoliko večjem travniku ob jezeru. Dvakrat sem kar grdo pristal. Če ne bi bil že tako daleč, ne bi nadaljeval. Res nisem pričakoval, da bo tako vetrovno," pove Gabrešek, ki sicer za pristanek ne potrebuje veliko prostora. "Če je mirno lahko pristanem zelo precizno, na tistih nekaj stopnicah pri jezeru denimo."
Magičnih 10 tisoč
Za takšen izziv je poleg izjemne fizične pripravljenosti pomembna tudi glava. "Sčasoma postane naporno, razmišljaš o tem, kolikokrat še, težko je misli preusmeriti drugam. Ko sem se pripravljal na peti vzpon, sem na parkirišču videl gospodično, ki se je odpravljala na pot proti vrhu. Počakal sem jo, jo vprašal, če lahko greva skupaj in upal, da bova imela podoben tempo. Na koncu sva šla na vrh skupaj, prav pasalo je, da sem se lahko s kom pogovarjal." Največjo krizo je nato doživel ob šestem vzponu. Po kosilu. "Nog skoraj nisem znal voditi, niso me ubogale, čisto brez moči sem bil. Ulegel sem se v travo. 15 minut sem tako ležal, skoraj že zadremal. Nato sem si rekel, Bojan vstani, poskusi. Začel sem hoditi, iznenada pa občutek, kot bi mi nekdo zamenjal baterije. Na vrh sem prišel dokaj spočit. Takrat sem se odločil in spremenil cilj, ki ni bil več pri 8.848 metrih. Sam sebi sem dejal, da zmorem tudi 10.000 "višincev". Ko sem osmič pristal, sem na Ivarčkem jezeru srečal še znanca, ki mi je s pohvalami dal dodatno motivacijo. Naprej je šlo z lahkoto. Za deveti pristanek sem nato izbral južno stran Uršlje gore. 700 višinskih metrov mi je takrat še manjkalo do cilja. Ko sem prišel na vrh, je ura kazala 9.900 višinskih metrov. Nato sem na vrhu tekal gor in dol, da sem nabral še teh 100 metrov. Da se je izpisalo magičnih 10 tisoč," se v smehu spominja dogodivščine.
Nič jima ni bilo jasno
Prav poseben je bil nato zadnji polet. Z Uršlje gore je startal nekaj minut po deseti zvečer, v trdi temi. "A hrabri imajo srečo. Ko se poklopi, se vse poklopi. Pokazala se je luna, veter je bil idealen, tako lepo laminarno je pihalo. Malo me je skrbel le še pristanek, a sem se odločil, da bom že nekako pristal ob kakšni cesti, kjer je javna razsvetljava. S svetilko sem še preveril vse vrvice in nato poletel. V zraku pa nato vidim, da je Ivarčko jezero osvetljeno. Od veselja sem kar vriskal. Pristal sem tik ob jezeru, kjer se je ravno takrat sprehajal par. Dejala sta, da jima ni bilo nič jasno, da sploh nista vedela, kaj se približuje. Sredi noči ni ravno običajen čas za letenje s padalom," se zareži sogovornik.
Gaberšek je v sklopu izziva prehodil 56 kilometrov in pol, v zraku pa jih je naredil še dobrih 30. Prvi vzpon je začel ob pol štirih zjutraj, zadnji pristanek pa opravil ob 22.10. V gibanju je bil nekaj manj kot 14 ur, povprečen polet pa je trajal med 10 in 15 minut in kar je najbolj pomembno, v tako kratkem času in v enem zamahu mu je uspelo zbrati več kot 10.000 višinskih metrov, kar na tak način, z mešanico hoje in letenja, ni uspelo še nobenemu Slovencu.
