Po smučanju je Katjuša Pušnik kariero nadaljevala
v zobozdravstvu.
Trmasta dečva iz Črne so novinarji pred več kot tridesetimi leti poimenovali Katjušo Pušnik. Še ne 20-letna Puška, kot so jo klicali, se je s številko 41 izstrelila med najboljše slalomistke sveta. Z rezultati je slovenske navijače razvajala do svojega 23. leta in nato pomahala v slovo. Kljub pregovarjanju, da bi še vztrajala, je tekmovalne smuči postavila v kot. Po rojstvu Naceta in Ajde se je tudi zaradi podpore partnerja Dejana Poljanška odločila za karierni zasuk in se usmerila v zobozdravstvo. Zdaj z družino živi v Ljubljani, a srce ji, ko obišče Črno, še vedno zaigra. Spomini, povezani s smučanjem, so še zelo živi.
Smučanje je zaznamovalo vašo mladost. Še vedno veliko smučate?
"Niti ne. Odkar sta otroka odrasla, mi ne uspe več kot nekajkrat v sezoni. Ko sta bila Nace in Ajda mlajša, smo bili veliko na snegu. Skoraj vse konce tedna smo preživeli na smučišču v Črni. Mi je pa smučanje dalo disciplino, delovne navade. Na kubik je bilo tega. Videla sem veliko sveta, spoznala ogromno ljudi. Ampak svojih otrok nisem nikoli usmerjala v to, da bi smučanje trenirala. Odločila sta se za druge športe."
Šport vam je veliko dal, a zagotovo ni bilo vedno lahko.
"Vsako soboto in nedeljo so bile tekme. Živo se spominjam, kako me je nekega jutra oče budil za tekmo na Ošvenu. Pa nato premik v avto in vožnja po tisti ledeni cesti, se mi zdi, da nikoli ni bila dobro splužena. Sem ga vprašala, ali bo kdaj prišla kakšna sobota ali nedelja, da bom lahko dlje spala in nato gledala televizijo. Živ žav sem takrat imela rada."
Se je pa ves trud zelo bogato obrestoval. Kakšni so spomini na drugo mesto na tekmi svetovnega pokala v slalomu v Altenmarktu? Najmlajši ste bili med prvo deseterico, pod vrh pa se zavihteli s startno številko 41.
"Ko sem se pripeljala v cilj, sem mislila, da se je pokvaril semafor. Prepričana sem bila, da spredaj ali zadaj manjka ena številka. Potem sem dojela, ljudje so ploskali, vpili, skakali. Hitro je pritekel novinar avstrijske televizije. Med prvo in drugo vožnjo sem se pogovarjala z Matejo (Svet, op. p.). Povedala sem ji, da me je zelo strah in da ne vem, kaj bo, ona pa mi je odvrnila: 'Eh, brezveze, zapelji se, kot znaš, in zmagaj.' Potem sem se vrgla navzdol, dala vse od sebe. Uspelo je."
Za nagrado ste prejeli precej drago uro. Zakaj?
"Poslovnež, mislim, da se je ukvarjal s prodajo cigaret, je bil sponzor. Tujec. Newcomer of the day, novinka dneva, se je imenovala nagrada in tista, ki je z najvišjo startno številko prišla v ospredje, je dobila uro. Celo sezono je potekalo točkovanje in konec sezone sem v tem točkovanju celo zmagala. Bila sem rookie of the year, novinka leta."
Pravi praznik, v vaših časih še večjega, je predstavljala tekma v Mariboru - Zlata lisica.
"Z avtobusi so se navijači vozili iz Črne. Še župnik, pokojni Tone Vrisk, je prišel navijat zame, to mi je ostalo v spominu. On je v Črno prišel, ko sem hodila v prvi razred. Ker sem bila krščena, me je hotel prepričati, da bi obiskovala verouk, jaz pa ga nisem želela. Rekla sem mu, da naj se kar z atijem zmeni. Ampak je kljub temu navijal zame (smeh). Vzdušje v Mariboru je bilo noro, se mi zdi, da nikjer drugje na svetu ni bilo toliko navijačev kot v Mariboru. Bili so ob progi od cilja pa gor do starta, bile so harmonike, zastave, ni da ni. Res super."
Kako velika zvezdnica je bila Vreni Schneider?
"Uf, tudi pogledati si je nisem upala. Hecam se. Velika vzornica mi je bila. V spominu mi je ostalo, da so na tisti tekmi svetovnega pokala, na kateri sem bila druga, do mene prišle Vreni Schneider, Tamara McKinney in Blanca Fernandez. Blanca je bila zelo fejst punca, vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Presenetilo me je, da so prišle do mene, imela sem startno številko 41. Mislila sem si, kaj pa one vedo, kdo sem jaz. A so me spodbujale in rekle, da naj še drugo vožnjo odpeljem tako dobro."
Kolikšni pa so bili v vaših časih pritiski na tekmovalke? V zdajšnjih časih že najmlajši (pre)večkrat čutijo velik rezultatski pritisk.
"Drugače je bilo. Okej, ko prideš v A-ekipo, v svetovni pokal, je drugače, ampak ko sem bila mlajša, so mi tekme in treningi predstavljali druženje, način življenja. Vsi prijatelji so bili v klubu. Da bi takrat trenirala zato, da bi nekoč uspela ali živela od tega? Kje pa! Enostavno fajn je bilo, fajn smo se imeli. Veliko smo trenirali na Raduhi, med počitnicami spali v koči, spomnim se vlečnice, tomoske. Tudi ko sem v petem razredu prišla v pionirsko reprezentanco Jugoslavije, smo se imeli dobro. Predvsem je bilo v ospredju druženje."
Nastopili ste tudi na olimpijskih igrah v Albertvillu 1992. Kako je bilo?
"Imela sem večja pričakovanja, v resnici pa je bila tekma kot tekma. Ni bilo kakšnega posebnega občutka, da so olimpijske igre, ni bilo klasične olimpijske vasi, bili smo razmetani okrog, spali smo v apartmajih. Celo tako je bilo, da smo bile punce na enem koncu, trenerji na drugem, serviserji na tretjem. Potrebno je bilo kar nekaj logistike in zgodnjega vstajanja, da smo prišli do prizorišča. Bila je zanimiva izkušnja, ampak so bile verjetno katere druge olimpijske igre glede vzdušja boljše kot te."
Kljub precej dobrim rezultatom ste nato hitro, komaj 23 let ste bili stari, zaključili tekmovalno kariero.
"Mislim, da sem bila stara 15 ali 16 let, ko sem prišla v A-ekipo in začela tekmovati v svetovnem pokalu. Pravijo sicer, da so leta okoli 25. najboljša, a takrat mi je bilo vsega preveč. Nasitila sem se. Pa ne toliko smučarije, ampak potovanj, kovčkov, pakiranja. Vprašala sem se, ali mi je tega treba. Šla sem še na prvi trening v novi sezoni, z mislijo, da mogoče me pa le zagrabi. Po tistem treningu sem šla do Toneta (Vogrinca, op. p.) in mu povedala."
Vas je poskušal prepričati, da bi vendarle še tekmovali?
"Seveda. Rekel mi je, da sem premlada, da naj poskusim še eno sezono, a nisem zmogla. Enostavno je bilo dovolj. Sem pa nato še štiri leta delala za podjetje Mizuno, na njihovih smučeh sem tudi tekmovala. Oni so imeli pod okriljem še nekaj znamk oblačil, jaz pa sem te znamke predstavljala. Fotografirali so me za kataloge, vsako leto sem v sklopu obveznosti obiskala tudi Japonsko. Zelo luštni spomini, z veliko smučarji, ki so zaključili kariero, smo se tam družili."
Kako ste nato pristali v zobozdravstvu?
"Najprej sem študirala pravo, a sem se v drugem letniku izpisala. Nisem se videla v tem. Sploh ne. V tistem času sem rodila otroka, in ko sta začela hoditi v vrtec, sem razmišljala, kaj bi sploh počela. Zobotehnika me je precej zanimala, partner Dejan (Poljanšek, op. p.) me je spodbujal, naj naredim šolo. Srednjo zobotehnično šolo sem naredila, ko sem bila stara 33 let (smeh). Pol leta sem nato delala v zdravstvenem domu, potem kakšnih pet let pri eni izmed zasebnic, od takrat sem v zobni ordinaciji dr. Mojce Vran in mi je super. Všeč mi je, da imam veliko opravka z ljudmi, in mi ni žal, da sem se odločila za spremembo kariere."
Se vas pacienti spomnijo, vas vprašajo, ali ste vi tista Katjuša Pušnik?
"Predvsem starejši. Večkrat se zgodi, da kdo nekaj časa zbira pogum, nato pa le vpraša, ali sem ta prava."
Kakšne imate spomine na otroštvo, na Črno na Koroškem?
"Izredno lepe. Naši otroci sploh ne vedo, kako je bilo v tistih časih. Preganjali smo se po gozdovih, večino časa smo preživeli zunaj. Zdaj pa nekateri starši svojih otrok še na otroška igrala ne upajo spustiti. Ravno zadnjič smo se doma pogovarjali, da včasih sploh nismo zaklepali stanovanja. Vedno je bilo odklenjeno, pa se ni nikoli nič zgodilo. Drugi časi so bili, težko je primerjati. Drugače je bilo kot v večjih mestih, drug način življenja. Nismo bili razvajeni. V Črno še vedno zelo rada pridem."
Tudi po Olimplinu, najdaljšem ziplinu v Sloveniji, ste se že spustili, med prvimi pravzaprav. Kako je bilo?
"Odlično. Rada imam adrenalin. Ampak sem bila nekoliko živčna, preveč informacij je bilo, kako naj držim noge, kako ono, kako tisto. Sem čisto pozabila gledati okoli (smeh). Obvezno moram še enkrat. Letos me je prehitela zima, zato bom izkušnjo zagotovo ponovila spomladi. Takrat bom bolj gledala okoli. Vesela sem, da se Črna tako razvija, napreduje."
Omenili ste že očeta Ferda, Dodi so ga klicali. Vas je on navdušil za smučanje?
"On me je spravil v klub. Bil je alpinist, gorski reševalec, večkrat sva skupaj šla na Raduho, povedal mi je, da me je že v nahrbtniku nosil gor. Na Raduhi je velikokrat treniral smučarski klub. Mene je enkrat pustil pri smučarjih, sam pa medtem odšel v steno. Na tak način sem prišla zraven. Me ni pa nikoli silil, nikoli nisem čutila nobenega pritiska. Po drugi strani je bil vedno pripravljen vstati ob štirih zjutraj in me peljati, kamor je bilo treba. Čeprav mi je prej do dveh zjutraj servisiral smuči. Vem, da mu ni bilo vseeno, ko sem nehala, da si je želel, da bi še smučala. A mi je dejal, da je to moja odločitev in da naj si zapomnim, da me bo vedno podpiral."
Kakšna pa je zgodba okoli vašega vzdevka? Puška so vas klicali. Vas še?
"Ko se srečamo s starimi prijatelji iz smučanja, me še kličejo tako, ostali ne. Vzdevek mi je nadel pokojni Milan Bernik, trener Mateje Svet. V Črni so me klicali Tuta. Sploh ne vem, zakaj, oče me je začel tako klicati in potem so me vsi klicali Tuta."
V kakšnem odnosu sta z Matejo Svet? Ko sta tekmovali, sta si bili precej blizu, na potovanjih sta si večkrat delili sobo.
"Še v porodnišnici sva bili skupaj. No, jaz sem ravno šla domov, ona pa je prišla. Še vedno se srečava, v Ljubljani sva skoraj sosedi. Najini hčerki sta bili sošolki v osnovni in srednji šoli. Je pa res, da se po koncu kariere z ljudmi oddaljiš. Najdeš druge, družiš se v drugih krogih. Prej nas je združevala smučarija, zdaj imamo različne interese."
