Papež Frančišek vas je marca imenoval za novega celjskega škofa, 30. maja ste v Gornjem Gradu prejeli škofovsko posvečenje. Kaj vas je v prvih dveh mesecih najbolj presenetilo ob prevzemu nove naloge?
"Predvsem je v tej službi več živega stika z ljudmi. Doslej sem bil profesor, v kontaktu predvsem s študenti in kolegi, zdaj pa stojim pred izzivom spoznati sorazmerno veliko območje, saj škofija sega od kamniških planin, od Mrzle gore, Kočne skoraj, pa vse do Sotle. Gre za različne regije in značaje. V prvih mesecih mi je bilo pomembno v prvi vrsti spoznati duhovnike in župnike, ki so moji najožji sodelavci, preko njih pa sem spontano spoznaval tudi ljudi in pokrajino."
Je torej velika sprememba, ko s pozicije profesorja Svetega pisma postaneš neke vrste menedžer?
"To je res, do zdaj je bil moj fokus, kot se priporoča za profesorje, da si skoncentriran na knjige, znanost, da govoriš s čim bolj jasnimi besedami, eksaktno, tukaj je pa treba na začetku precej poslušati, se učiti razumevanja in jezika, da potem pravi jezik tudi uporabljaš. Ljudje od škofa veliko pričakujejo, to moram slišati, potem pa poskušati to, kar mislim in za kar sem bil tudi poslan, skomunicirati in speljati."
Kaj pa ste si zadali kot glavni cilj?
"Naš temeljni cilj je zapisan že v evangeliju, zato v tem pogledu moja služba ni nekaj novega. Gre tudi zelo dobro v korak s prejšnjo službo, kjer sem se posvečal prav raziskovanju Svetega pisma, z Novo zavezo, torej z evangeliji in Pavlovimi pismi, kjer so podane vsebine našega oznanila, temeljni program Cerkve in škofa. Naša glavna naloga je oznanjati čim bolj pristno evangeljsko sporočilo, pri tem pa iskati čim boljše in posodobljene načine. Dejstvo je, da se okoli tega oznanila vedno nabira veliko razlag in prahu časa in prostora, zato je to treba vedno znova prečiščevati in iti k izvoru, k bistvu. Moja naloga, moj privilegij, ker sem se ukvarjal s teksti izvora, je, da poskušam črpati iz temelja, združevati in prebujati pogled na tisto, kar je temeljno in bistveno. To pa je s preprosto besedo - oznanjati pravo podobo Boga in graditev občestva, v katerem se lahko vsak človek razvije v svobodno in odrešeno osebnost."
Pa pojdiva v družbeni kontekst, epidemijo. Ta je naredila prostor za marsikaj, svet se je obrnil na glavo, poglobila je stiske ... Je Cerkev kot duhovno življenje ali kultura, šport ... eden tistih svetov, ki ljudem v stiski lahko zagotovijo oporo? Se je po vašem primerno odzvala, začutila trenutek, da je poklicana, da pomaga človeku?
"To je zelo dobro in aktualno vprašanje. Mislim, da se je začelo nekaj premikati in delati. Dejstvo je, da je Cerkev v naši družbi bolj na obrobju in da bi bilo vsako njeno bolj glasno pojavljanje interpretirano kot neprimerno vtikanje v družbeno življenje. V času epidemije pa se je vsaj ponekod v javnosti okrepila zavest, da spada tudi negovanje človekove duhovne dimenzije k njegovim temeljnim pravicam in da je Cerkev pomemben nosilec te dejavnosti. Tudi v Cerkvi nismo bili pripravljeni na to situacijo, a številne skupnosti, župnije in duhovniki s svojimi sodelavci so se hitro organizirali. Ker so bogoslužja in obredi tudi del javnega življenja, smo se morali soočati z omejitvami in iskati nove načine. Vsekakor pa so stopile bolj v ospredje tudi duhovne vrednote in ne samo proizvodnja in storilnost. Morda nam je tudi postalo bolj jasno, da vse končno vendarle ni odvisno od človeka."
S sodelavci ste veliko v stiku z ljudmi. Ste opazili, da so ljudje zaradi epidemije postali drugačni?
"Zagotovo, po eni strani se je pojavila tesnoba, marsikdo, ki mu je odpadla dimenzija javnega življenja, je zapadel v krizo, socialno stisko, spet drugi v ekonomsko. Mnogi so odkrili, kako velika vrednota so odnosi, komunikacija, stiki in dimenzija duhovnega življenja. V epidemiji se je tudi v javnem življenju pokazalo, da nimamo dovolj urejene strukture in razumevanja in negovanja teh človeških potreb. Tudi v zaprtih ustanovah, kot so domovi za starejše, bolnišnice, socialne ustanove, se je videlo, da lahko Cerkev s svojo vzgojo in informacijo kaj doprinese. Cerkvene ustanove imajo kar nekaj domov, tam je duhovna oskrba delovala dobro, precej naših duhovnikov se je dalo na razpolago zdravstvenim ustanovam, bolnišnicam, na primer v Murski Soboti, v UKC Ljubljana, kjer so se podredili zahtevam in pogojem in so bili del ekipe."
Epidemija je naplavila in poglobila duševne stiske, alkoholizem in druge anomalije ... Kaj bi pa kot škof svetovali ljudem, ki so v stiski?
"Zdaj je priložnost, da se zazremo in ugotovimo, kaj mi res koristi, kaj res potrebujem, kaj me izpolnjuje, kaj pa je namišljena potreba, ki je prej breme. Danes je tipično, da moram vedno imeti občutek, da sem polno zaposlen in s tem pomemben, a to pomeni hkrati tudi, da se mi ni treba ukvarjati z nečim, kar bi bilo morda težje, a koristnejše, da mi ni treba preveč razmišljati. Ker smo se prisiljeni omejevati, je to lahko priložnost, da pridobimo nekaj več časa za odnose, za razmislek, za samega sebe in svoje resnične želje. To lahko postane tudi prava osvoboditev."
Kako pa ste detektirali največje izzive celjske škofije? Po odstopu Stanislava Lipovška je bila dve leti in pol brez škofa in Cerkve nasploh.
"Največji je kadrovski izziv. Število vernikov oziroma tistih, ki hodijo redno v cerkve, se manjša, vzporedno s tem pa se manjša tudi število duhovnikov. Hkrati raste njihova povprečna starost, ki je pri nas že okoli 63 let. Nespremenjeno pa ostaja število župnij, ki je sorazmerno veliko, 112. Pri nas so duhovniki še vedno ključni organizatorji in vzdrževalci župnijskega življenja in njenih struktur. Župniki morajo biti glavni motorji za obnovo župnijskih cerkva, domov in kulturne krajine. Kakšna župnija in cerkev ima še tri, štiri podružnice, kapele in druge objekte. Si lahko predstavljate, koliko je že samo strahu pri vzdrževanju. Ko ni več duhovnika v kraju, se ljudje najprej spomnijo na to, kdo bo pa zdaj skrbel za cerkev, kdo bo pokopaval, imel verouk ... Razpored župnij je nastal v času jožefinskih reform s čisto upravno nalogo, ker je bila vsaka župnija tudi središče matične evidence z dušno knjigo. Morala je biti v vsakem večjem zaselku - uro ali pet ur hoda je moralo biti od enega ali drugega župnišča. Danes so ljudje veliko bolj mobilni in ne bo posebnih težav priti k obredom v večja središča.
Glavna naloga sta torej pravilna razporeditev duhovnikov in določitev njegovih najpomembnejših nalog. Duhovniki nismo ne kulturni animatorji, ne ohranjevalci kulturne krajine, ne hišniki in ne uradniki nekih paradržavnih struktur, čeprav kdaj izpade tudi tako. Bistvena naloga duhovnika so oznanjevanje evangelija, skrb za duhovno in zakramentalno življenje ... Imamo že župnije, kjer čez teden skoraj ne potrebujejo duhovnika, kjer duhovnik večkrat mašuje sam, zato imamo tukaj še rezervo."
Kako boste ukrepali?
"Ljudje sami opazijo, da je duhovnikov manj in da starejši težko oskrbujejo več župnij. Treba bo združevati posamezne majhne enote, določiti središča, kjer se bodo obhajale skupne svete maše. Žal tudi šole, pošte ali zdravstvenega doma ni več v vsakem kraju. Poskrbeti bomo morali za formacijo odgovornih laiških sodelavcev, ki bodo lahko vodili župnijo. Ker duhovnik ne bo mogel biti v nedeljo povsod navzoč, se bo treba navaditi, da je vsaka maša praznična, torej nedeljska, tudi če se obhaja na ponedeljek ali torek ali na kak drug dan med tednom."
Ste že domislili vse razporeditve duhovnikov?
"Prvi sklop je zdaj zaključen. S 1. avgustom so začeli veljati novi dekreti, kar nekaj sprememb se je nabralo. Nekaj duhovnikov je zamenjalo svoje delovno mesto po 15 in več letih službovanja, nekje so mlajši zamenjali starejše, nekaj jih je nastopilo nov ciklus pastoralne formacije."
Ste ukinili kakšno župnijo? Koliko duhovnikov pa ste prerazporedili drugam?
"Ne, tokrat še nismo ukinili nobene, naredili smo samo menjave in združevanja, kot na primer v Velenju, kjer so se povezale tri župnije v eno mestno župnijo. Običajna praksa v Cerkvi je, da duhovniki po nekaj letih delovanja gredo v drugo župnijo. Ko so mlajši, se to zgodi pogosteje, na primer po vsakih desetih ali petnajstih letih. Pri nas na Štajerskem je ta praksa nekoliko drugačna in so kje duhovnikih na svojih postojankah tudi 40 ali 50 let. To ni vedno najboljše, saj vsaka sprememba odpre tudi nove možnosti in da novega poleta. Pri nas v celjski škofiji smo letos prestavili 13 duhovnikov, med drugim v Celju, Šentjurju, Šmarju, na Vidmu, Polzeli, še približno toliko pa jih je dobilo dodatne obveznosti."
Z razumevanjem?
"Večina da, morda tudi niso pričakovali takoj, komu se je zdelo prehitro in so menja, da bi moral škof prvo leto bolj spoznavati teren. Vendar sem v resnici teren spoznaval že dalj časa. V mariborski škofiji sem bil 15 let odgovoren za formacijo mladih duhovnikov, sodeloval sem pri reševanju kadrovskih vprašanj in naredili smo številne analize stanja. Na Celjskem stanje ni bistveno drugačno. Morda je bilo nekoliko več mlajših duhovnikov v majhnih župnijah in jih je bilo sedaj lažje razporediti v večje ali jih povezati med seboj."
S tem nekaj sporočate tudi vernikom. Mlajši so bolj vešči sodobnih komunikacijskih metod. Kako se boste skušali približati ljudem, boste iskali kakšne nove, izvirne poti?
"Dela se bomo lotili postopoma. Najprej se moramo reorganizirati na sami škofiji, potem na področju dekanij in nato tudi župnij. V okviru škofijske pastoralne službe deluje strateški svet, v katerega bomo vključevali ljudi iz celotne škofije, in upamo, da počasi oblikujemo vizijo in modele za nove pristope. Tudi v župnijah in dekanijah bi si želel nekaj več načrtnega dela. Nisem ravno pristaš velikih slovesnosti, ki sicer terjajo kar dosti pozornosti in naporov, a zelo hitro izzvenijo. Ljudje in duhovniki pri nas počasi že spoznavajo, da lahko birmo opravi tudi kdo drug poleg škofa, škof pa si lahko vzame več časa za župnijo ob bolj običajnih dnevih in dogodkih, kjer se lažje pride v stik z ljudmi, ki dejansko sestavljajo vsakdanjik posamezne župnije."
Preselili ste se že v Celje, zgodovinsko mesto, ta vsebina vam je zelo blizu ...
"Da, a stik z Mariborom še ohranjam. Načrti so, da naredimo ob škofiji še kakšno kulturno-izobraževalno središče, kakšno knjižnico, kjer bi lahko ponudili še kakšne dodatne vsebine."
Svet se spreminja, tudi Cerkev z njim. Kaj vidite kot njeno pomanjkljivost v novejšem obdobju, se je odmaknila od vernikov, zakaj ni kadrov? Mnogi ji očitajo bogastvo, pedofilijo, odklone.
"Cerkev je tudi del sveta in mora vlagati veliko naporov, da se ubrani pred negativnimi praksami. Njeni člani so ljudje tega sveta, tudi v Cerkvi imaš šibke in ranjene posameznike, generacije otrok iz razbitih družin, izgubljene in iščoče … To govorim tudi na podlagi 20-letnega izkustva izobraževanja duhovnikov na fakulteti. Vse te slabosti in šibkosti, ki se pojavljajo v družbi, pljuskajo tudi v Cerkev. Veliko naporov se vlaga v dobro vzgojo, ki pa je zelo zahtevna in zahteva resno delo. Trenutno so v Cerkvi precej odmevni glasovi, ki kličejo nazaj k tradiciji. Vemo pa, da prava pot nikoli ne gre nazaj, ampak samo naprej. Tudi prava tradicija v Cerkvi ni tisto, kar se je zgodilo pred 100 ali 200 leti. Bilo bi smešno ali kvečjemu nostalgično, ko bi se začeli oblačiti tako, kot so se naši dedje ali pradedje. Zdi se, da danes profana neotradicija še bolj zamegljuje pogled na bistvo. Tradicija mora biti nekaj živega in trajnega, kar se vedno znova prečiščuje preživelih metod in oblik, da se lahko še bolj začuti izvorna misel. Za Cerkev je odločilna tradicija prvih stoletij, ki se je potem postopoma izgrajevala in prečiščevala. Aktualni papež Frančišek se zelo dobro zaveda, da je prenova delo celotne Cerkve, da je ključno občestvo in ne interesi posameznikov, da mora biti v ospredju pogled na obrobje in na malega človeka. O tem govori tudi evangelij."
Zelo pomembno je tudi, kdo je na čelu Cerkve, ker daje usmeritve, omenjate papeža Frančiška. To, da je operiran in da je dobro prestal operacijo na debelem črevesu, Vatikan sporoči vernikom. Je tudi to znak odpiranja Cerkve? Da se ne skriva, da je tudi papež človek, ki lahko zboli, ali pa, da ko gre za kazniva dejanja znotraj Cerkve, ta obsodi in jih ne pometa pod preprogo?
"Točno, pri moralnih, personalnih in tudi ekonomskih vprašanjih, ki so delikatna vprašanja, za katera se pa danes ve, da morajo biti transparentno vodena. Samo to lahko doseže pozitiven odziv in možnost, da lahko tudi oznanilo pride do ljudi. Papež se zelo zanima za razmere v Sloveniji in mu je veliko do tega, da bi se tudi naša Cerkev prenovila in se očistila napak preteklosti. Ne nazadnje tudi imenovanje dveh mladih škofov pri nas kaže, da papež računa na mlado moč in prenovo naše Cerkve."
Pri osebnem slogu vodje, pa naj bo v podjetju, politiki, tudi Cerkvi, si bržkone lahko uspešnejši, če te ljudje vidijo kot človeka iz mesa in krvi. Vi ste bili znani tudi kot velik popotnik in športnik, ne le kot umirjen profesor. Katero romanje ali potovanje pa bi, ko bomo spet lahko bolj množično potovali, najbolj priporočili in katero se vas je najbolj dotaknilo?
"Večina mojih romanj in strokovnih ekskurzij je v dežele izvora krščanstva in Cerkve. Zelo sem vesel, da smo uspeli z dobrimi skupinami bibličnega gibanja obiskati številne kraje na Bližnjem vzhodu, kjer smo se lahko srečali ne samo s kulturo in zgodovino, ampak tudi z živo Cerkvijo. Nepozabne so bile poti po starih mestih Sirije, od Damaska, Palmire vse tja do Evfrata, v egiptovski in jordanski puščavi, na območja Male Azije oziroma današnje Turčije, Kapadokije in Grčije, kjer je oznanjal apostol Pavel. Tam smo se spoznali tudi z našim rojakom, misijonarjem Martinom Kmetcem, ki je pred kratkim postal škof v starodavni Smirni oziroma Izmirju. Posebno območje pa je Sveta dežela, današnji Izrael in Palestina, kjer vsak kamen govori o bibličnih dogodkih. Romanj se je v teh letih nabralo res veliko in upam, da se tudi zame še niso zaključila."
Ni pa presenečenje, da ste kot Korošec tudi zelo aktiven planinec in kolesar ...
"Planinstvo mi res pomeni zelo veliko, saj sem se rodil tik pod Peco, v Črni, nedaleč od votline Kralja Matjaža (smeh). Že kot otrok sem bil velikokrat na Peci. Tam smo z župnikom Jožetom Lodrantom obnavljali kapelico. Vse od 70. letih sem član planinskega društva. Ko sem se preselil na Prevalje, sem naredil tečaj za mladinske planinske vodnike v Bavščici. Sem kar ponosen, da sem škof škofije s čudovitimi gorami in gorskimi dolinami."
Ste kot kolesar spremljali Primoža Rogliča na olimpijskih igrah?
"Sem, s solznimi očmi ... Sicer pa sem kolesaril po Španiji, nekajkrat sem prevozil El Camino, to je 860 kilometrov in še malo naokoli. Kolo je še vedno moj izziv. Tudi del škofije sem že prekolesaril in je res tudi s kolesarskih poti izredno razgibana in lepa. Ta način spoznavanja mi je zelo všeč."
Za ljubezen do gora vas je navdušil Lodrant. Kdo pa so vaši koroški vzorniki duhovniki? Gotovo ste iskali zglede.
"Moj priljubljeni duhovnik je bil že omenjeni Jože Lodrant, ki me je krstil, bil naš družinski prijatelj, s katerim sem naredil prve korake v svet in v hribe, pa Jaroslav Kotnik, ravenski župnik, biblicist, z njim sva delila ljubezen do hebrejščine in grščine, kar je bil zame kar nekaj časa zelo pomemben strokovni jezik. Spominjam se tudi sestre uršulinke Snežne Večko iz Kotelj, sedaj upokojene biblicistke, ki me je učila prvih hebrejskih črk ..."
Kako pa kot državljan vidite družbene razmere v Sloveniji? So se v 30 letih, odkar imamo državo, uresničila vaša pričakovanja? Česa bi si želeli več?
"Bremeni me, da smo tako sprti, razprti, razdeljeni, ob gledanju športa bi se lahko od naših športnikov učili gorečnosti za domovino, ponosa in teh vrednot. Športniki so nam lahko vzor, ob njih se znamo povezati in gledati pozitivno."
Pri Cerkvi pa?
"Da se ukvarja z bistvenimi stvarmi."
Odmevale so zgodbe Mirka Krašovca iz mariborske škofije - nekako je veljal za "jacka" gospodarjenja, nato obtoženega velikega kriminala, zatem pa je bil oproščen ... Kaj je glavni nauk te zgodbe?
"Da to ni naš posel, ni naše področje. Treba pa je priznati, da je šlo tudi za neko legitimno iskanje načinov, kako bi Cerkev prišla do normalnega načina ekonomskega vzdrževanja in preživetja, do lastnih virov. V vseh evropskih državah je to na neki način rešeno, ponekod so cerkveno premoženje podržavili in potem hkrati uvedli financiranje, drugod je bil uveden neke vrste obvezni prostovoljni prispevek, v Italiji, na primer, je v veljavi zelo pregledno in regulirano doniranje davčne obveznosti. Pri nas to ni bilo sistemsko urejeno, zato so posamezniki iskali možnosti, in v tem primeru se je videlo, da to potem izpade še slabše. Tako da smo zdaj spet pri načinu iskanja. Naša škofija, ki skoraj nima nepremičnin in kakšnih trajnih virov, je povsem odvisna od darov vernikov. Največ sredstev Cerkev še vedno porabi za vzdrževanje objektov, ki jih je zelo veliko. In če bom moral kdaj tehtati med tem, komu nameniti zadnje evre, se gotovo ne bom odločil za obnove spomenikov, pa če so še tako častitljivi."
Kaj sporočate ljudem pred praznikom?
"Pred nami je eden največjih poletnih cerkvenih praznikov, Marijino vnebovzetje. Ogromno cerkva na Slovenskem je posvečenih prav Mariji, kar kaže, da Marijo res razumemo ne samo kot mater, ampak tudi kot sestro in najboljšo Jezusovo učenko. Kar pomeni, da je hkrati učiteljica in zgled pravega uresničenega življenja. Obhajanje Marijinega praznika krepi pozitiven pogled na življenje, saj njen primer kaže, da je lahko božje že vsakdanje zemeljsko življenje. Sveto in večno se uresničuje v majhnih stvareh in vsakdanjih dejanjih, ki jih uspemo narediti z ljubeznijo."
