Denis Živčec
"Je to ta občutek?" se je spraševala komentatorka Mojca Mavec, ko se je v torek prižgalo več kot 1600 luči in smo videli prve prizore Ahoy arene s 3500 nasmejanimi gledalci. Da, to je ta občutek in v sobotnem večeru je praznovanje dobe novih začetkov, druženj, objemov in prireditev doseglo vrhunec. Pesem Evrovizije je preživela in se vrnila v svoji najbolj bleščeči, zloščeni in srčni različici. Razpletel se je finale, 65. po vrsti in brez dvoma najbolj poseben.
Po skoraj štirih urah izjemnega šova je postalo jasno, da je zmagovalka največjega glasbenega izbora na svetu Italija, ki jo je zastopala skupina Måneskin, sicer zmagovalka letošnjega sanremskega festivala. Njihova skladba nosi naslov Zitti e buoni. Tihi in pridni. "Rokenrol nikoli ne umre!" so zakričali ob zmagi. Italijani so s 524 glasovi premagali francosko predstavnico Barbaro Pravi in njen šanson Voila (499) ter Švicarja Gjona Muharremaj z umetniškim imenom Gjon's Tears, ki je bil s svojo skladbo Tout l’Univers na koncu tretji. Razočaranja ni skrivala Maltežanka Destiny. Velika favoritinja je treščila na 7. mesto.
To je prva zmaga Italije po letu 1990, ko je v Zagrebu slavil Toto Cutugno z zimzeleno Insieme, in tretja italijanska zmaga v zgodovini izbora. Måneskin so na dan finala kraljevali na vrhu stavnic. Rockovska zasedba iz Rima je na domačih tleh zaslovela v televizijskem glasbenem šovu X Factor. Upirajo se klišejem in nastopajo v visokih petah, z nalakiranimi nohti, včasih na pol razgaljeni, včasih oblečeni v mrežaste in najlonske obleke. V Rotterdam so prinesli sporočilo, da je drugačnost povsem sprejemljiva. Njihova zelo jezna skladba Zitti e buoni odlično uteleša splošno razpoloženje v utrujeni in vsega siti Evropi. "Zmago posvečamo tistemu profesorju, ki nam je ves čas govoril Bodite tiho in pridni," so povedali po osvojenem Sanremu. V zadnjih dneh je bilo neuradno slišati, da bi Italija v primeru zmage Evrovizijo najverjetneje gostila v Torinu.
Zmagovalno skladbo so izbrale strokovne žirije, ki so ocenjevale nastope na petkovi večerni generalki, in televizijski gledalci v vseh 39-ih sodelujočih državah. Videli smo izjemno napeto bitko med Italijo, Švico in Francijo. Popoln poraz Španije (6 točk), Nemčije (3 točke) in Velike Britanije, ki je večer zaključila z 0 točkami. Nič točk gledalcev je dobila tudi gostiteljica Nizozemska, dobila je vsaj 11 točk žirije.
Rezultate glasovanja slovenske žirije je v areno Ahoy sporočila Lorella Flego. 12 slovenskih točk je romalo v Italijo, 10 na Islandijo in 8 v Rusijo. Slovenci smo podelili tudi 7 točk Švici, 6 Belgiji, 5 Malti, 4 Finski, 3 Grčiji, 2 Franciji in 1 Izraelu. Člani slovenske strokovne žirije so bili Maja Keuc, Nuša Derenda, Bojan Cvjetićanin, Raay in Boštjan Grabnar. Slovenski gledalci so s telefonskim glasovanjem točke razdelili tako: 1 točka Rusiji, 2 Norveški, 3 Islandiji, 4 Finski, 5 Švici, 6 Franciji, 7 Ukrajini, 8 Grčiji, 10 Italiji, 12 Srbiji.
Rotterdamski organizatorji so opravili izjemno delo in kljub številnim koronskim omejitvam prireditev, ki je lani zaradi pandemije prvič v zgodovini odpadla, izpeljali vrhunsko, čeravno vse ni šlo po načrtih. Kljub strogemu življenju v mehurčkih in nenehnemu testiranju se je nekaj tekmovalcev vendarle okužilo s koronavirusom. Zaradi obvezne izolacije smo tako videli le posnetek islandskega nastopa, vrhunec zagate pa je bila okužba Duncana Laurenca, tistega, ki je Evrovizijo pripeljal na Nizozemsko. Koliko iznajdljivosti, improvizacije, fleksibilnosti in živčne vojne je bilo v zadnjih dveh tedni v zakulisju, najbrž ne bomo nikoli izvedeli.
Večer je minil brez Slovenije, saj se Ani Soklič s skladbo Amen v torek ni uspelo prebiti v finale. Osvojila je 13. mesto v polfinalu.
Evrovizija se je letos nekako vrnila k svojim koreninam. Doživeli smo veliko vrnitev francoščine, med glavnimi favoriti pa so vse skozi bile države, ki so Evrovizije ustvarile - na dan finala je na stavnicah kraljevala Italija, za njo Francija, med favoritkami so bile tudi Švica, Malta in Ukrajina. Prvič je med deseterico favoritov bil San Marino. Evrovizijska velesila Švedska je pustila enega svojih najbolj mlačnih vtisov doslej.
Finalni večer je odprla izjemno atraktivna ciprska predstavnica Elena Tsagrinou s svojo energično skladbo El Diablo, sklenila pa karizmatična Senhit iz San Marina s plesno pesmijo Adrenalina.
Iz prvega polfinala smo v finale prisluhnili skupini The Roop iz Litve, ruski predstavnici Manizhi in švedskemu predstavniku afriških korenin Tusseju. V finale so se v torek uvrstili še norveški predstavnik TIX, belgijski veterani Hooverphonic, Izraelka z etiopskimi koreninami Eden Alene, pevka Efendi, ki je zastopala Azerbajdžan, ukrajinska skupina Go_A, omenjena Elena Tsagrinou ter predstavnica Malte Destiny.
Iz četrtkovega večera pa so se v finale poleg San Marina uvrstili izvajalci iz Albanije, Srbije, Bolgarije, Moldavije, Portugalske, Islandije, Švice, Grčije in Finske. Pridružilo pa se jim bo še velikih pet - Francija, Nemčija, Italija, Španija in Velika Britanija - ter Nizozemska kot zadnja zmagovalka iz leta 2019, ko je Evrovizijo gostil Tel Aviv, zmagal pa je Duncan Laurence s skladbo Arcade.
Voditelji Evrovizije 2021 so bili Chantal Janzen, Jan Smit, Edsilia Rombley in Nikkie de Jager, 190-centimetrov visoka in izjemno priljubljena mojstrica ličenja, ki se je rodila v moškem telesu, kar je javnosti priznala šele lani.
V finalu smo na rotterdamskih strehah videli tudi nekaj nekdanjih evrovizijskih zmagovalcev, med njimi Heleno Paparizou, Lorde, Mansa Zelmerlöwa, Lenny Kuhr in skupino Teach-In. Prva in (upajmo) zadnja pandemična Evrovizija v zgodovini je tako srečno priplula do svojega konca, Evrovizijska karavana pa pogled že upira proti letu 2022, ki bi prineslo nove priložnosti, nove skladbe in nove trenutke, ki nam bodo jemali dih. Tudi zato, ker so gostitelji v Rotterdamu svoje delo opravili tako dobro in prireditev vrnili v življenje.
