Uroš Gramc
Daleč od Slovenije se je zgodilo kolesarsko slavje, kot ga ne pomnimo, zato je bilo kar precej manj navijaške evforije kot ob prejšnjih Primoža Rogliča v Franciji ali Italiji. Ko je padel zastor nad 74. Vuelto in so že skoraj sprostili promet v Madridu ter je na trgu Cibeles, kjer običajno parodirajo nogometaši Reala, ostal le še avtobus Jumbo Visme, se je slišalo Kdor ne skače, ni Sloven'c! - prvak pa je pisano mednarodno množico škropil s penino.
Po slavnostni podelitvi, ko je šla v svet slika o slovenskem uspehu brez primere, pa so se združili Rogličevi in Pogačarjevi. "Dvojni uspeh? To je kot češnja na vrhu torte," je bila opazka Primoževega očeta Poldeta, ki je Vuelto lažje spremljal kot Giro: "Ni lepo gledati sina, ko vozi bolan … Ampak tudi ta dirka je bila težka, vsi so to videli. In da je zmagal … Zelo sem vesel." In ponosen: "Kdo bi ne bil? Seveda smo. Ampak verjetno bo ta uspeh še prišel za mano."
Bilo je skoraj kot družinsko srečanje - in za prijatelje, med tisočerimi kamerami, uperjenimi v ogromen športni spektakel. "Nas nič ne sprašujte, njih dajte, ki so zaslužni za vse to," je s prstom pokazal mož s trobojnico na obrazu in otrokom na ramenih. "Poglejte, dve slovenski zastavi in ena španska," je dodal ganjen ob pogledu proti odru za zmagovalce ter pojasnil, da že devet let živijo v Španiji in da jim malce domovine še kako prija. Sploh takšne domovine.
"Dvojni uspeh? Kot češnja na vrhu torte"
