Zanimivo, kako na nas vpliva japonska karantena, ki nam je v prvih štirinajstih dneh grenila družabno življenje, dovoljevala le obisk prizorišč bojev za olimpijske kolajne in nič drugega. Menda si hotel drugače smel zapustiti za zgolj 15 minut in še to le za nakup nujnih zadev. Ob tem, da si se vpisal pri varnostniku hotela, ki si mu moral ob vrnitvi še pokazati pot na telefonu. Tudi če bi vedel, kje se to vidi, se s tem ne bi ukvarjal.
A povsem brezskrbno vseeno ne pohajkuješ po Tokiu, čisto vseeno ti ni, ko stopiš na "drugo stran", zato pač skušaš ostajati v nekih razumnih okvirih, za katere se ti zdi, da bi tudi pri Japoncih šli skozi. Ob tem pa odpiraš "očo", aplikacijo, ki spremlja tvoje zdravstveno stanje, in odštevaš dneve, ko boš svoboden kot ptička na veji. In nekako tako so kdaj potekali naši pogovori. Kaj bomo takrat, ko pridemo iz ječe? Kakorkoli zasučeš, se nekako počutiš kot zapornik, zrak ni isti na eni in drugi strani bodeče žice ...
Torej, kam gremo najprej? Na najvišji razgledni stolp v mestu, na tisto znamenito zebro, ki poteka kar povprek čez križišče, na mavrični most ali najprej na pivo? Hja, se je zdelo, da bomo enotni, pa nismo bili … Tudi zato, ker smo ob različnih dneh prihajali in so nas v tem stilu osvobajali. Zato je prvi vzel novinarsko turo in jo mahnil na najvišjo točko Tokia, dvema se je zaluštal hmeljev napitek, a brez uspeha, ker mnogi bari ne strežejo alkohola, eden se je itak že prej bolj ali manj požvižgal na vse omejitve in ga to niti ni ganilo, jaz pa …
Sem bil bolj skromen. Vsak dan grem zjutraj do avtobusne postaje mimo kavarne, a sem jo včeraj šele prvič zavohal. Naključno ali ne, ne vem, sem pa obžaloval, da ni bilo časa in da ta slavnostni trenutek ni bil obeležen. Pred košarkarsko areno sem dobil še drugo priložnost, toda niti v znani ameriški verigi kavarn se mi ni posrečilo. Ko stojiš v vrsti za naročilo, ni isto, kot ko pride natakarica za mizo, a to me je še najmanj zmotilo. Ko pa Japonci niti ne opazijo, da vstopiš, niti ne dvignejo glave od ekrana in nikogar niti ogovoriti ne moreš, potem niti kava ne diši. Razgledujem se po množici, a vsak pred sebe strmi, kaj so počeli pred digitalno ero, se sprašujem, in grem skoraj tudi sam s prsti v žep.
V zadnji sekundi se uprem skušnjavi, rajši vstanem in odidem. Takrat se mi že zdi, da bo šel dan mimo kot vsak drug doslej na Japonskem, če odštejem, da nas le še par ur loči od zgodovinskega polfinala olimpijskega košarkarskega turnirja. Ampak čisto nepričakovano se pojavi še tretja priložnost in na tem mestu potrjujem, da gre v tretje res rado. Takrat smo bili že spet vsi na kupu, lačni, žejni, utrujeni, naveličani, vsi. Šli smo za nosom, ki nas je ubogal. Lepše podlage za poslastico večera si ne bi mogel želeti nihče od nas. Končno okrog mize restavracije, z žarom na sredini in s teletino na pladnju, okrog nas pa poskočna in nasmejana natakarica Takumi, ki je prinesla prvega, drugega, tretjega. Gurmanski užitek, ki nahrani telo, še bolj pa dušo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
