(OLIMPIJSKI DNEVNIK): Porinite mi palčko v nos

Uroš Gramc
31.07.2021 07:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Foto: REUTERS
Reuters

Evo, iz hujšega smo, zdaj bo treba le še pozorno spremljati datume in ne pozabljati. O čem govorim? O covid testiranju, za vraga, to je vendar najpomembnejša globalna zadeva ta čas in številka ena olimpijskih iger. Ampak ne bi nakladal o (ne)cepljenju, maskah, omejitvah, čeprav teh tokijskih je za cel roman, ampak bom poskušal čim bolj plastično razložiti, kako to na Japonskem počnemo.

"Si že šel pljunit?" me oni dan povpraša novinarski kolega Martin, brez katerega bi bilo življenje v duhamornem vesolju pravil, obrazcev in rokov bistveno težje. Fajn pubec, vam rečem, ker je ves "zelen", mi najbrž verjamete, da še toliko bolj resno mislim. Če se lahko malo pošalim ... Skratka, PCR-testi. V Tokiu je vsak svoj mojster, mi se samotestiramo. Kar ne pomeni, da si potisnemo palčko v nos, kolikor daleč gre in še malo dlje, dvakrat zavrtimo, izvlečemo ter postopek ponovimo v drugi nosnici. Ne, na Japonskem to počnemo bolj sofisticirano - "špuknemo" v posodico. Enostavno kot pasulj. Tako je bilo na letališču ob vstopu v državo, v glavnem tiskovnem središču naslednji dan - kjer imajo kakšnih dvesto separejev, vendar tam še nisem srečal več kot pet ljudi hkrati -, drugi in tretji dan, od takrat pa manj pogosto, na štiri dni. Vzorec lahko oddaš tudi na večjih prizoriščih, če si prej dvignil pribor.

Ampak da ne bi bilo preveč preprosto in da ne bi opravil v treh minutah, se zadeve zakomplicirajo. Kot za vse drugo tudi za samotestiranje rabiš "grif", kot radi rečemo. Najprej, ker potrebujejo kar 1,5 centilitra sline, torej pol "štamprla", kar se sliši zelo malo, ko pomislimo na kakšno substanco za razkuževanje, a pri testiranju je drugače. Količina je navedena v tekočem stanju, kar pomeni nič pene, nič mehurčkov! Ko se prvič izprazniš, vam povem, še na polovici nisi. Si pa pod pritiskom, sploh na letališču, kjer je vrsta in bi rad čim prej skozi kontrole. In ker misliš, da če boš predolgo za tisto špansko steno, da boš sumljiv, dobiš še bolj suha usta. Zdaj razumem, zakaj kdo – čisto nič kriv – na doping testu ne more oddati vzorca urina. A ti lahko vsaj pijejo, ti pa že ure prej ne smeš nič.

Na drugi test pridem že bolj pripravljen, s polnimi usti, da v pozdrav nekaj zagodrnjam. Si manem roke, zdaj bo šlo pa g-l-a-d-k-o. A ko spustim slino, se ta zalepi na steno epruvete. Kaj, kako?! Čakam, čakam … Nič. Pena se kot lepilo ne premakne. Še čakam, a me mine potrpežljivost in, napaka, pihnem. Čeprav le kot sapica, vsebina bruhne ven in sem spet na začetku pa še ves moker in lepljiv. Še dobro, da sem za steno, in razmišljam, da palčka v nos niti ni bila tako slaba metoda, obenem pa se tolažim, da nisem ne prvi in ne zadnji s takšnimi težavami.

No, od takrat sem jih že rešil. Znam pripraviti osnovni vzorec z velikim deležem tekoče snovi, in ko pripravljam drugega, da zadostim količinskim standardom, opravim registracijo na spletu. Nato vse le še zapakiram in oddam. In tako bo steklo, upam vsaj, tudi v ponedeljek in petek, da se še na tem mestu opomnim na šesti in zadnji, sedmi, test v Tokiu.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta