(FOTO) Ko pride Tim Gajser v Radizel, se še minus v blagajni splača

Predirljivo hrumenje motorjev, ki para ušesa, prah v očeh in vonj čevapčičev v nosnicah. Čutila pozdravljajo: dobrodošli v dirkaški Radizel. Resda zelo okrnjen. Kjer se je nekoč trlo navijačev po pobočju dirkališča, kjer je lani vse vrvelo v rumenih barvah, nas tokrat zavoljo omejevanja občinstva pričaka klavrn ambient: mize za novinarje, nekaj deset navdušencev ob progi in Gajserjev dirkaški tabor s stojnico za prodajo artiklov. Zraven pa Bogomir Gajser, ves izčrpan, vse prej kot gostobeseden, kot smo ga vajeni. Trideset stopinj v dirkaškem kombinezonu ga je izželo, ko je v kategoriji veteranov nad 50 let osvojil zmago in se na koncu komaj privlekel do kombija. "Dva tedna že nisem sedel na motorju. Pozna se," najde izgovor, vreden profesionalcev.
V bran ga vzame žena Vesna. Razloži, da je imel minule dni veliko dela, saj je širjenje družinskega dirkaškega imperija v naslednji fazi: doma zaključujejo gradnjo nove hale, malodane hangarja, ki bo gostil vse motorje, mehanizacijo in rezervne dele, obenem bo na Viru ta teden spet odprta gostilna Gajserjevih. Da je s helikopterjem dan prej celo pristal na hali, namesto Gajserja svojega daljnega sorodnika pohvali Geiser. Bojan Geiser. Nismo se zmotili pri priimkih, pa čeprav gre za isto rodbino: "Nekoč smo bili vsi Geiserji. To je original. A potem po vojni so se papirji po upravnih enotah pogubili. In ker se izgovarja Gajser, so naše dedke tako tudi popisali. Iz naše rodbine se tako le še dva ali trije pišemo Geiser, kot je bilo prvotno," razloži Bojan, predsednik AMD Orehova vas, ki je organiziralo tretjo dirko državnega prvenstva v motokrosu.

Doktorja na motorjih

Dva žar mojstra obračata meso brez prestanka, gospe pri šanku skrbita, da je vsa mogoča pijača ves čas hladna, za mikrofonom pa uradni komentator nihče drug kot udeleženec Dakarja - Simon Marčič. Z gipsom na roki, itak - za njegovo zdravje bi nas kvečjemu skrbelo, če ne bi bil vsaj malo polomljen: "Že od mladih nog sem vedno rad komentiral razne športe. Zdaj, ko sem tudi sam član AMD Orehova vas, sem tako svojim priskočil na pomoč." Po navadi ga tu najdete na motorju, ko trenira za Dakar. "Za razliko od Gajserja treniram vzdržljivostno. Torej, napolnim rezervoar in vozim, dokler ga ne spraznim. In to še dvakrat ponovim. Kakšne tri ure traja," razloži dirkač, tudi profesor, ki bo kmalu postal doktor znanosti na Fakulteti za energetiko. Hkrati se ne odpoveduje svojemu projektu, zmagati na Dakarju: "V svojem razredu, kjer si sam za vse, nameravam zmagati v treh letih. Nato bi presedlal v avtomobile. V buggyje. Poznate kakšnega potencialnega sovoznika?" Ja, ko ti pride bencin v žile, ni rešitve. "Marsikdo mi reče, da sem nor. Da bi raje prodal patent, s katerim se ukvarjam v doktorski disertaciji (hibridni sistem za ogrevanje vode s sončnim kolektorjem in toplotno črpalko, op. p.), in bi imel desetkrat več denarja. A kaj bi z njim, če bi bil nesrečen. Samo dirkanje me osrečuje!"

Navdih za stare in mlade

In medtem ko klepetamo z Nejcem, pred športno hondo civic type-R, cestni bolid Tima Gajserja, parkira mišičast silak na harley davidsonu. Boštjan Renko, Gajserjev trener za fizično pripravo, je prav tako velik ljubitelj motociklov. A če je pred leti ugotovil, da so cestnohitrostni motocikli prenevarni, tudi če ne dirkaš, in zdaj vozi tako imenovani custom bike, se že preizkuša tudi na "krosarju": "Tim me je pred mesecem dni nagovoril, da se preizkusim še na njegovi progi. Izjemno naporno! Po dveh krogih so me tako roke bolele, da sem se kar ustavil. Ampak sem se navdušil! Mislim, da si bom moral nabaviti še tovrsten motor …"