Miha Firšt, Celjan, preseljen v prestolnico: Nižje ne gre

Celjan, preseljen v prestolnico, Miha Firšt, ki je pred leti po Sloveniji navduševal s kultno monodramo Patricka Süskinda Kontrabas, nato pa še s stand up predstavo Komedija o artu, ni le enciklopedija o skladateljih in njihovih delih, temveč je tudi priznan kontrabasist. Pred leti si je izmislil najdaljšo, praktično neskončno skladbo na svetu, zabaval s humorističnim videoposnetkom o žrtvah kontrabasa, sedaj je izdal album glasbe, ki so jo za kontrabas spisali slovenski skladatelji. Nižje ne gre, ga je slikovito naslovil. In kot vedno, ko gre za zgodovino glasbe, je tudi tokrat zelo izvirno opisal, zakaj je bil v preteklosti (in deloma tudi sedanjosti) kontrabas zapostavljen.

"Do 20. stoletja je v Evropi ob vrsti slogovnih obdobij prevladovala glasbena govorica, ki je v vlogi vodilnih ali izstopajočih glasov potrebovala okretna glasbila, sposobna prepričljivega izvajanja razgibanih melodičnih linij v višjih frekvenčnih spektrih. Zato se je kontrabas, ki ga odlikujejo predvsem naštetemu povsem nasprotne vrline, sila redko pojavljal kot solistično glasbilo. Prve sonate in koncerte v obdobju baroka in klasicizma so za kontrabas ali violine, kontrabasu sorodno glasbilo iz 17. in 18. stoletja, pisali Johann Matthias Sperger, Carl Ditters von Dittersdorf in Johann Baptist Vanhal, ki so bili tudi sami kontrabasisti. Kasneje je italijansko občinstvo navduševal dirigent in kontrabasistični virtuoz Giovanni Bottesini, ki danes velja za najpomembnejšega romantičnega skladatelja za kontrabas. Med odmori opernih predstav, ki jih je vodil kot dirigent – med drugim mu je bila zaupana krstna uprizoritev Verdijeve Aide ob otvoritvi Sueškega prekopa – je v avli na kontrabas izvajal vratolomne variacije na melodije slišanih arij," med zanimivostmi naniza Firšt.

Skladatelji še danes pišejo po naročilu, nadaljuje, tako je tudi večina skladb z njegovega albuma bila spisala za točno določene izvajalce. "Skladbi Bassouvenir Nenada Firšta in Tango for one Leona Firšta sta bili napisani za slovitega solista in univerzitetnega profesorja Zorana Markovića, ki nosi levji delež zaslug za razvoj slovenskega kontrabasizma. Skladbo Svašta Nejca Kuharja je prvi izvedel skladateljev srednješolski kolega, danes pa član prestižnega orkestra Dunajskih filharmonikov, Iztok Hrastnik. Vesel sem, da sta dve deli s tega albuma nastali tudi na moje vabilo – Matija Krečič je skladbo Nebo je črno, Zemlja je modra za kontrabas in klavir napisal za mojo turnejo v sklopu cikla GM oderleta 2015, Iztok Kocen pa je skladbo MF?-MF! za solo kontrabas novembra 2024 napisal prav za ta album in jo torej dejanska krstna izvedba na odru šele čaka." Po njegovi oceni so skladatelji nekoč koncerte pisali zato, da so lahko tudi sami nastopali kot solisti. "Čudežni Bottesini je poslušalce navduševal z virtuoznostjo, ki kljubuje naravi inštrumenta in premaguje njegove omejitve. Skladbe na tem albumu pa so napisane prav za kontrabas, z mislijo na njegove zvočne in tehnične specifike, in zato delujejo zelo naravno, logično ter tako performativno kot glasbeno prepričljivo," doda Firšt.

Miha Firšt je z bratoma pred leti posnel skeč o tem, kakšna huda odvisnost je kontrabas. Kako je sam izbral kontrabas? "Sicer to običajno pripovedujem v šaljivem tonu, a čisto zares sem proti koncu osnovne šole na kontrabas preskočil z violine, ker pri vadenju te nisem bil posebno uspešen, kontrabas pa ima v orkestru običajno tehnično preprostejši material in se lahko začetnik z njim prej pridruži skupnemu muziciranju. Prijateljem, ki svoje otroke vpisujejo v glasbeno šolo, vedno svetujem, naj se ne odločajo, kateri inštrument igrati, temveč naj izberejo glasbilo, ki ga poučuje najbolj entuziastičen in predan profesor. Na splošno verjamem, da so vsa glasbila orodje za glasbeno poustvarjanje in da čisto vsako omogoča izpolnjeno glasbeno udejstvovanje. Tudi moj kontrabas," poudari Miha Firšt.

Album, ki je izšel pod okriljem založbe Janus Atelier, je na voljo na spletu, v kratkem bo izšel tudi kot vinilka.