V Celju že četrt stoletja obstaja precej neobičajno društvo z imenom Društvo Prijatelji Celje. Članov - največ 25 jih je lahko naenkrat - ne družijo skupni hobiji ali poklici niti geografsko ne prihajajo vsi iz Celja, kot gre sprva sklepati iz imena društva. Druži jih iskreno in nepogojno prijateljstvo. Začelo se je povsem spontano. Primarij Milan Žuntar, ki se je kot mlad zdravnik najprej zaposlil v Slovenskih Konjicah, je v kraju hitro stkal veliko dobrih prijateljstev. S preselitvijo na delo v celjsko bolnišnico je tudi tam našel številne dobre prijatelje, hkrati pa je obdržal stike s svojimi Konjičani. Njegov krog dobrih, iskrenih prijateljev se je zelo razširil. "In ker se je bilo že skoraj nemogoče z vsemi srečati, še posebno okoli novega leta, je predlagal, da se ustanovi društvo," se spominja eden od ustanovnih članov društva in avtor ravno izdane monografije o 25-letnici društva, Konjičan Florjan Jančič.
Društvo je med pravila zapisalo, da se člani srečujejo vsako prvo soboto v mesecu. Med cilji društva so izpostavili, da želijo s tem prispevati k uspešnemu ekonomskemu, kulturnemu, družabnemu, rekreativnemu, zabavnemu in socialnemu razvoju Celja in države. V tem duhu vsako leto pripravijo vsaj dva izleta, eden jih vedno vodi po Sloveniji, drugi v tujino. Večkrat radi kaj zapojejo (imajo celo svojo himno), predvsem pa drug drugemu nesebično pomagajo. V svoji svečani zaprisegi tako novi člani obljubijo, da bodo društvu in posameznim članom pomagali moralno, finančno in z delom. "Včasih komu pomagamo tudi najti kakšno informacijo, kot si prijatelji pač pomagajo, in vse ostalo. Vse to je lepota tega druženja. Je čas, ki ga je treba v življenju izkoristiti," dodaja Jančič.
Oblikovali so tudi kodeks. "To niso ravno predpisi, temveč hrbtenica pokončnosti, ki je značilna za dobre ljudi," poudarja Jančič. Tako so denimo zapisali, da se je treba zavedati, da s svojim lastnim delom ne smemo škodovati delu drugih; da je treba biti pozoren do bližnjega, pomagati šibkejšemu. Se zavedati, da je prijateljstvo cilj in ne sredstvo ter da je treba biti skop s kritiko in darežljiv s pohvalami. Predvsem pa, da je vedno treba poskušati graditi, nikoli rušiti.
"In tako smo preživeli prvih 25 let," sklene Jančič. Vmes so sicer izgubili pobudnika društva; primarij Žuntar je leta 2003 preminil, a kljub temu negujejo tradicijo, čeprav denimo ne vedo več, zakaj so lahko člani društva le moški, stari nad 50 let. "Tako je zapisano v ustanovni listini, ne vemo točno, zakaj," pravi predsednik društva, primarij Igor Bizjak. "Najbrž preprosto zato, ker je primarij Žuntar, ki nas je vse poznal, imel bolj moško družbo. Se pa ob koncu leta vseeno enkrat dobimo, skupaj z našimi soprogami," dodaja. Drugo pravilo je, da članov ne sme biti več kot 25, ker je to še obvladljiva številka. "A nočemo biti združenje, kjer bi nas bilo zmeraj manj, zato se stalno pomlajujemo. Če kdo od naših članov umre, se člani aktivirajo in pripeljejo kakšnega svojega znanca, prijatelja. Ta postane sprva pripravnik, po letu dni pa ga sprejmemo medse," še opisuje predsednik. Drugih pravil pri včlanjevanju ni, dodaja. "Med člani nismo le Celjani, veliko je Konjičanov, člani prihajajo iz Frankolovega, Rogaške Slatine, Šentjurja, različno. Bolj kot geografija nas druži prijateljstvo," zaključi Bizjak.
