Pravzaprav se sploh ne spomnim, od kdaj smo eno. Jaz in moje torbice. Okej - torbe. Ker bolj ko ženska zori, večja in težja je njena prtljaga. Na začetku torbico potrebujemo le za ključe, denarnico in telefon, nekega dne pa v njej po svetu prenašamo tako rekoč vse svoje življenje. In ni nas malo, ki odkrito priznamo, da bi bile brez torb(ic)e popolnoma izgubljene. Da je ta enostavno samoumevni del našega telesa. Kot pametno koleno, prenosna ledvica, dolg jezik, skrit za porcelanaste zobe, ali protetični možgani. Ampak, čisto zares - zakaj nam narava v telo ni kar vgradila kakšne lepe usnjene torbe in nam s tem prihranila bolečine v ramenih? In če je, zaradi ustvarjalne ihte, nanjo ob stvarjenju pozabila, bi se nam lahko razvila z evolucijo.
Recimo - zamenjam zakrnel rep na koncu hrbtenice za res veliko torbo na trebuhu. Ker bi bila v modernem življenju veliko koristnejša od slinavke ali ušesnega polža. Raziskave mi brez dvoma pritrjujejo - svetovljanka v svoji torbi namreč v povprečju skriva za kar 680 evrov življenjsko pomembnih pripomočkov. Kot so pametni telefon, tablete, parfum in šminka, če naštejem le najdražje. Prav tako se ne spomnim, kakšno je bilo moje življenje pred njihovim štetjem. Sem trpela, ker nisem imela v vsakem trenutku pri roki pijače, čokolade ali piškota? Pa vlažilnih robčkov? In kako je bilo s tremo, ki me zdaj muči, ko po cesti hodim napol gola? Ker prav takšen je občutek, če z moje desne rame ne visi vsaj lepa vrečka, če že ni torba. Še bolje kar oboje hkrati. Rekla bi, da je stiska podobna tisti, ki jo doživlja verižni kadilec, medtem ko se trudi, da bi nehal - živčno mečkaš rob časopisa, obleke ali kar tako v tri dni drsiš po telefonskih tipkah ali se pretvarjaš, da te kdo kliče. Nekako pač moraš zaposliti roke. Res je težko - čeprav je volja močna, je telo še šibko.
Ob tem je največja ironija, da torbe sploh niso moj fetiš in težko razumem ženske, ki zanje plačajo več tisoč evrov. Pravzaprav jih celo sovražim - torbice, mislim. In se ob menjavah, zaradi nove organizacije, sistematike in reda, slabo znajdem. Ko sem se denimo pred leti resnično trudila, da bi torbe uskladila z garderobo, ter si ob črni omislila še rdečo in zeleno, sem zmeraj nujno potrebovala prav tisto, česar v njej nisem imela. Po slabi volji pa sem se končno predala in se nehala truditi na silo. Kot lepo pove pregovor: Za goske ni seno - za kmetico pa ni torba.
Tako zdaj prisegam na eno, univerzalno, ki jo lahko nosim k vsem modnim stilom, štiri letne čase. V njej ležijo pogrizene čokolade, za vsak primer, če mi upade sladkor, zdravila proti migreni in proti alergijam, šminka, ki je sploh ne uporabljam, lahko pa jo vedno posodim, če me katera vpraša po njej, svinčnike, da si zabeležim vse opravke, zmečkane serviete in papirnati robčki, ki so dobri, da z njimi pobrišem polito po mizi, in opraskana sončna očala, s katerimi sem slepa, ampak tvegam avanturo, da preprečim gube.
Mogoče zato vsakič, ko jo odprem, ne najdem ničesar. In da ne bi pred zaklenjenimi vrati za ključi brskala celo večnost, si jih stlačim kar v žepe. Čakaj - zakaj je potem torba? Aja, ker so v njej kozmetika za prvo silo, čeprav se nikoli ne namažem, pa knjiga, če bom morda čakala na avtobus, čeprav živim v centru, in karte za črnega petra za otroke, ki jim jih nikoli ne ponudim, ker zanetim vojno, ko pa jih zmeraj premagam. Vsi koščki mojega življenja, skratka. Zato pa tehta deset kil in mi je od njenega prenašanja otekla rama.
