Včasih sanjam, da sem spet sam(sk)a, in sanje se mi zdijo čudovite. Ne, ker bi mi v njih življenje popestril nov moški. Vstop vanje jim je prepovedan. In ne, ker bi cvetela na družabnih dogodkih. Ker v sanjah ni družbe in ne dogodkov. Preprosto sem - sama. Kar nisem bila že dobro desetletje.
Seveda to, da v bližini nikoli ni nikogar, ko pospravljam omare, sesam, brišem prah in tla, čistim kopalnico, kuham ter hkrati še perem in obešam perilo, ne šteje. Govorim o času, ko ležiš na kavču, v družbi s solzavim filmom, ker te ta hip za višje smisle v življenju figo briga. Ali ko bereš slabo knjigo, ker ti bo za dobre ostalo še veliko časa.
Ampak za razliko od Franka Sinatre gre moje življenje povsod razen po moji poti, razmišljam, ko družinski člani skrbijo za pretrese, izzive in obrate, ob katerih gredo vsi moji mirni, skromni načrti k vragu. In ko še pes zaradi pritiska v mehurju cvili pod mizo ter sestradan morski prašiček kakšno uro milo joka, mi poči film. Od prevzdraženosti vseh petih čutov pomislim, da je edino, kar me lahko reši iz te drame - ločitev. Takrat so moje lepe sanje še posebno žive.
Na tako "čudovit" dan sem srečala znanko, ki se je sproščeno, v alfa stanju, sprehajala po parku in že v drugem stavku me je obvestila o novem statusu na facebooku - spet samska. Pred nekaj meseci se je namreč razšla z možem. Kar je le pogojno slab del zgodbe, mi je zatrdila. Odkar je ne ovirajo zakonske dolžnosti in si materinstvo res deli z očetom, se je njena kariera razcvetela. Tako se spet potrdi feministična trditev, da je življenje žensk zapletena mreža ekonomskih, psiholoških in družbenih nasprotij, pri čemer so priložnosti tako tesno povezane z omejitvami, da lahko izbira na enem področju še čez desetletja prinese nepričakovane posledice ali koristi na drugem. In čeprav ni prav nič podobna Bridget Jones, ki svojo usodo utaplja v solzah in slaščicah, temveč mladostna, osredotočena na želje ter potrebe, obveznosti, ki ji niso pogodu, pa po novem ignorira, jo spet zanimajo razmere na poročnem trgu. Ne razumem - zakaj, hudiča, ni raje sama in zakaj končno v prihodnosti neomejenih možnosti ne uživa? Kot da so bila vsa desetletja filozofije "girl power", ki so nas učila, da ukalupljanju pokažimo sredinec, samo refren v komadu Spice Girls, ki je pozabljen, še preden se je spral napis na moji majici: Ženska brez moškega je kot riba brez bicikla.
Obsedenost s parom pa je dejansko razmeroma nova. Čeprav parčkanje obstaja tri milijone let in pol so lovci in nabiralci otroke vzgajali skupaj. Šele ko smo se naselili na kmetijah, s pojavom lastnine, je poroka postala osrednji smisel, ki ga je v srednjem veku Katoliška cerkev z omejevanjem razvez zakoličila "do smrti". A v svetu, kjer lahko sami skrbimo za "kmetijo", "poroka na boljše" ali "na slabše" nima smisla. Pa vendar tičimo skupaj - ker potrebujemo bližino.
Naslednjič, ko mi bo spet počil film, bom zato raje družino s psom poslala na sprehod. Da me pustijo pri miru. In bom za pet minut najsrečnejši človek na svetu. Že čez deset pa bom iskala superge in oblekla majico s čisto drugim napisom - "Tukaj je tako bedno. Ostanimo!" - ter jih poiskala. Zato so sanje tudi tako lepe - ker niso resničnost.
