In zdaj se vsi obnašamo kot stanovalci, ki vsak večer slišijo, kako sosed pretepe svojo ženo. Ogorčeno stresamo z glavo, tu in tam sočutno vzdihnemo, kako uboga je ta ženska, a prej ali slej povečamo glasnost televizorja in se delamo, kot da se nas vse skupaj ne tiče. Prepričani, da bo bavbav, če bomo glavo dovolj dolgo obračali stran, sčasoma izginil, z njim pa tudi občutek nelagodja in pasivne sokrivde.
Kakšne pol ure sem zadnjič gledal pretresljivo karikaturo krhke, lepe muslimanke v pisanih oblačilih. V rokah je krčevito objemala klavirske tipke, njen obraz je bil povsem prestrašen, okoli nje pa so bili grozeči orjaški temni moški s črnimi turbani. Tisti, ki so medtem prepovedali glasbo. In njo.
Niti predstavljati si ne morem, kako mora biti v teh dneh v Afganistanu tesnobno vsem, ki niso po meri neumnosti. Ves svet zaprepadeno, skoraj hipnotizirano zre v njihovo smer, tako kot to počnemo ob spektakularnih prometnih nesrečah. Ko veš, da bo grozno, a hkrati ne moreš odvrniti pogleda. Skozi desetletja je razviti svet prekrižanih rok z varne distance lahko opazoval kar nekaj senzacionalno morbidnih šovov. Od klanja Rdečih Kmerov na kamboških poljih smrti do genocida v Ruandi, Srebrenici, mrcvarjenja v Siriji in lakote v Jemnu. Zmeraj vsi vse vedo, vsi so ogorčeni, ukrepati pa mednarodna skupnost običajno začne takrat, ko je škoda že nepopravljiva, je pa treba nabrati nekaj političnih točk. Če kaj, znamo na zahodu pripravljati čudovite spominske slovesnosti, na katerih ob patetični glasbi vpijemo, da se tragedija ne sme več ponoviti. Pa se je vedno znova in se še ponavlja. Pa naj se delamo še tako naivne in verjamemo, da so se srednjeveški rezalci vratov v zadnjih dvajsetih letih spremenili v prinašalce luči in svetlobe, promotorje izobraževanja žensk (do 10. leta) in svobode (v skladu s šeriatskim pravom). V resnici ne gre za naivnost, temveč zgolj neumnost. Beg tujcev, diplomatov iz vse bolj vročega kotla je bil dovolj zgovoren, manjkalo je samo še, da bi ameriški predsednik javno rotil talibane, naj jim ne poškodujejo njihove prelepe ambasade. V resnici ta država nikogar več ne zanima dovolj, da bi se zares zganil. Ne vem veliko o Afganistanu, a vem, da se bo tudi ta bitka odvila na hrbtih žensk, ki bodo spet plačale glavni davek globalne neumnosti. Ta pa ne pozna meja in se tiče tudi vas. Prav tukaj, prav zdaj, v vaši urbani Ikejini dnevni sobi. Preletite spletne forume in se srečajte s talibansko radikalno miselnostjo v svojem domačem kraju, ne nujno vezano na islam.
Ta prelepi svet je zapackan z nepopravljivo zlobnimi in butastimi ljudmi. Kabul je stanje duha. "Luči po Evropi ugašajo," je sir Edward Grey, britanski zunanji minister, dejal, ko se je začela prva svetovna vojna. Luči po Afganistanu so v zadnjih dneh že skoraj povsem ugasnile in prav mogoče je, da jih moja generacija ne bo več videla goreti. Ko bo tema še posebej gosta in se bo svet na twitterju ukvarjal z drugimi problemi, takrat bodo kriki odmevali še posebno glasno, a najbrž ne dovolj, da bi prekrili glasnost naših velikih televizorjev. Pravijo, da dobro vedno zmaga, a običajno slavi nekaj drugega. Naivnost ali neumnost? Neumnost. Vedno znova.
