Jasno, gre za del kampanje ozaveščanja pred nevarnostjo raka dojk, ki ji je posvečen cel oktober. Domiselna ideja, ki je s svojo navihano konotacijo glasen odmev doživela tudi na s fotogeničnostjo obsednih družbenih omrežjih, občasno z že kar preglasnim humornim podtonom, a namen je pod črto dober. Ali v modrcu vidite nekakšne prisilne okove, v katere vas je ujel patriarhat, ali zgolj modni pripomoček praktične narave, prepuščam vašemu občutenju in interpretaciji. Sam bi si želel, da bi se vsaj toliko kot z modrci in pentljami ukvarjali z zdravstvom, da bi to lahko rešilo čim več življenj, in z družbenim sistemom, ki onkološke bolnike prepogosto odriva na socialni rob.
Z rakom se prepogosto bojuje prepotihoma, stran od oči, ker je prizor neprijeten, da o tem, koliko ljudi na svetu si kakovostnega onkološkega zdravljenja ne more privoščiti, sploh ne govorimo. V bolezni, trpljenju in smrti si še zdaleč nismo vsi enaki. Minulo poletje je ta kruta bolezen vzela tudi mojo teto. Zdelana od neskončnega boja se je tiho poslovila v domu starostnikov, čeprav po letih še zdaleč ni bila tipična stanovalka, a lahko so ji zagotovili vsaj osnovno nego in skrb. Rak močno prizadene in obremeni vso družino, v kateri imajo zdravi člani službe in druge vsakodnevne obveznosti, zato se kljub najboljšim namenom in prizadevanju bolnemu članu ne morejo posvetiti toliko, kot bi si želeli. Misel, kako klavrn konec doživijo tisti odpisani pacienti, ki si skromnega udobja doma ali sorodne ustanove ne morejo privoščiti, je preveč boleča, da bi se z njo ukvarjali. Pa bi se morali. Tudi o tem, da bolnik potrebuje psihološko podporo, bi lahko kakšno rekli.
V dnevu brez modrca vidim še eno pomembno sporočilo. Sam ga razumem tudi kot simbolno dejanje v smeri osvobajanja telesa od okrutnih in tržni miselnosti podrejenih pričakovanj. Telo, niti ne zgolj žensko, je bojno polje in najdonosnejši supermarket na svetu. Noro, kako zelo se nam trudijo dopovedati, da je vse na našem telesu in vse, kar z njim počnemo, narobe. Kapitalistično paradigmo, da je nesrečen človek najboljši potrošnik, bomo morali nekako prerasti, sicer se nam bo od nezadovoljstva kolektivno zmešalo. Vsaj v tistem delu sveta, v katerem si luksuz ukvarjanja s samopodobo sploh lahko privoščimo. Vse na telesu je treba spremeniti, vse, kar naredimo, je narobe. Za približanje neživljenjsko visoko postavljeni letvici popolnosti je treba potrošiti zadnji cent. Od pretankih obrvi, premajhnih prsi, premalo definiranih trebušnih mišic, premalo napihnjenih zadnjic, prezajetnih stegen, povešenih vek, preskromnih ustnic, do beljenja anusa. Ne le rojeni z izvirnim grehom, ampak tudi grdi in zafurani. Nihče se ne rodi ne dovolj dober. Nihče se ne rodi obsojanja vreden. Naša kasnejša dejanja pa so stvar vzgoje, vrednot in zdrave pameti. Slabi ljudje iščejo slabo v ljudeh, da imajo potuho. Rak, kakorkoli ga kak tabloid poskuša predstaviti kot "lajfstajlovsko" bolezen, je družbeni problem. Nestrpnost je družbeni problem. Neizobraženost in strah pred drugačnim sta družbeni problem. Neumnost in zloba pa sta nekaj, kar mora zdraviti vsak zase. Svet nikoli ne bo popoln, lahko pa si ga prizadevamo urediti tako, da bo tistih nekaj let, ki nam je danih, kar se da prijetnih in prijaznih.
