Legenda o Božičku je nastajala postopoma, v njegovo stvaritev pa so bili vključeni številni ustvarjalci, ki so jih navdihnili precej različni liki. Zato pravzaprav ne preseneča, da si zgodovinarji niso povsem enotni niti o tem, od kod izhaja verovanje v moža z rdečim plaščem in belo brado, ki na božično jutro razveseljuje otroke, niti glede tega, ali je Božiček ena oseba ali jih pooseblja kar več. Prevladujoče mnenje je vendarle, da izhaja iz svetnika Nikolaja, meniha, ki je od leta 280 do 350 živel v sedanji Turčiji in naj bi bil vse svoje imetje razdelil med revne in bolne, znan pa je bil tudi kot zaščitnik mornarjev in otrok. Zgodbe o njegovih dobrih delih so se nato razširile vse do Nizozemske, kjer so ga poimenovali Sinterklaas. Zgodnji ameriški naseljenci pa so mu rekli Santa Claus.
Dolgobradec
Božiček pravzaprav nikoli ni obstajal. Del ameriške folklore je postal šele malo pred sedemnajstim stoletjem, ko so ga nizozemski kolonialni osvajalci še pred prihodom Angležev na ameriški kontinent prinesli v takratni Novi Amsterdam, danes New York. Sprva zaščitnik mesta z izvirnim nizozemskim imenom Sinterklaas je skozi evolucijo postal Santa Claus.
Nizozemci starega kontinenta so ga kot drugi germanski narodi ustvarili na podlagi prepletanja motivov iz germanskega poganstva in krščanstva. Predstavnik prvega je bil vrhovni nordijski bog Odin, v skandinavski poeziji imenovan "dolgobradi", bog modrosti, poezije, magije in vojne. Veljal je za očeta vseh bogov in je največkrat upodobljen kot lovec z dolgo sivo brado, ki jezdi na osmeronogem konju Sleipniru. Ta ima, kot Božičkovi jeleni, sposobnost premagovanja dolgih razdalj v kratkem času, zato so otroci v predkrščanskem času obuvala nadevali s slamo, sladkorjem in korenjem ter jih pustili ob dimniku, da bi se z njimi posladkal Sleipnir, modri Odin pa bi jih za prijaznost in v zahvalo nagradil z darili.
Od tod izvira folklora puščanja nogavic nad dimnikom, čeprav ima korenine še v krščanstvu, ki je tudi Božičku dalo dokončno podobo. Navdih zanjo je bil namreč, kot rečeno, sveti Nikolaj, krščanski svetnik iz četrtega stoletja, ki je živel v Anatoliji in še med življenjem veljal za svetnika. Zaradi asketskega življenja in nesebične pomoči revnim predstavlja enega najbolj čaščenih svetnikov krščanske religije. Vtkan globoko v zavest evropskih narodov, je med mnogimi biblijskimi pričevanji za seboj pustil tudi legendo, kako je tri revne sestre obvaroval suženjstva. Skozi dimnik hiše njihovega očeta je vrgel vrečo z zlatniki. Ti so pristali v nogavicah, ki so se sušile ob kaminu, in prihodnost treh sester je bila rešena! Dan svetnikove smrti, 6. december, pa velja za uradni krščanski praznik svetega Nikolaja, ki je pri nas bolj znan kot Miklavž.
Kje ga lahko srečate?
Božiček uradno živi v finskem mestu Rovaniemi na Laponskem, kjer so mu škratje pomagali zgraditi pravo pravcato Božičkovo vas (Santa Claus Village). Tam dobri mož sprejema in spoznava otroke s starši z vsega sveta ter širi pristno božično vzdušje vse leto.
Njegov naslov je Santa Claus Village, 96930 Rovaniemi, Finland
Ne ameriški, ampak evropski lik
Božička ali Santa Clausa je leta 1881, na željo danes že ukinjenega časopisa Harper's Weekly, v črno-beli tehniki upodobil Thomas Nast. "Oče ameriške risanke", kakor Nasta imenujejo doma, je imel je vrsto razlogov za to, da nam ga je predstavil prav takšnega, kot ga poznamo. Četudi se je rodil v nemškem mestecu Landau in bil ob rojstvu krščen kot katolik, je bil kasneje v življenju oster nasprotnik krščanske cerkve. Za to so bile krive slabe izkušnje v otroštvu, ko so ga zaradi nizke rasti in telesne šibkosti maltretirali otroci katoliških Ircev.
Dve desetletji kasneje se je njegovo sovraštvo samo še poglobilo, potem ko so irski imigranti v rasnih nemirih v New Yorku zažgali sirotišnico s temnopoltimi otroki. Hkrati tudi nikakor ni mogel prenesti sprenevedanja katoliških institucij, ki so ignorirale problematiko suženjstva in pri trgovini s sužnji celo sodelovale. Seštevek vseh opisanih negativnih izkušenj je nato povzročil, da se je kljub dobremu poznavanju krščanskega mita o svetem Nikolaju ali Saint Nicholasu, pod vplivom protestantizma, odločil Božička upodobiti nekoliko drugače - tudi njegov izmišljeni lik je, kakor sveti Nikolaj, sicer dajal vtis preprostega in dobrohotnega starčka, a v nasprotju s prvim je bil debel in dobro rejen, kar ni ravno v prid njegovemu asketskemu, skromnemu življenju. Leta 1866 so Božičku pripisali izdelovanje igrač za otroke, leta 1869 pa so za njegov dom določili severni pol.
Rojstvo največjega zahodnega mita
Legenda se je širila in Američani so Božička navdušeno vključevali v svoja literarna dela. Še posebno popularna sta bila Washington Irving in Clement C. Moor, ki je napisal Obisk svetega Nikolaja, ki je bil svetovno znan po uvodu. A resnična Božičkova priljubljenost je začela naglo naraščati v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko ga je ameriški oglaševalski ilustrator švedskega porekla Haddon "Sunny" Sundblom naslikal za podjetje Coca-Cola. V novi različici je tudi izgubil pipo, s katero se je v preteklosti kar malo bahal in jo neusmiljeno kadil, hkrati pa je obraz skladno z duhom časa spremenil iz realističnega v nekoliko bolj pravljičnega. Tako standardiziran je pomagal podjetju doseči neverjeten marketinški dosežek, saj se je pijača pozimi mimo vseh pričakovanj prodajala veliko bolje kakor poleti. Čeprav niso bili prvi proizvajalec pijač, ki je svoj izdelek tržil s klasično podobo Božička z belo brado in v rdečem oblačilu; tak oglas je namreč že leta 1915 objavilo podjetje iz New Yorka za svojo mineralno vodo.
In pri nas? Dedek Mraz premaga babico Zimo
Dedek Mraz se je na našem območju pojavil po drugi svetovni vojni. Socialistična Jugoslavija je namesto versko obarvanih likov nameravala ustvariti lik, povsem drugačen od ameriškega Božička in sovjetskega dedka Mraza. Hkrati je hotela svetu pokazati neodvisnost od obeh geopolitičnih velikanov, zato niti ne preseneča, da je bila prvotna zamisel tedanje oblasti ustvariti prototip ženskega spola. Projekt babica Zima je po začetnih neuspelih poizkusih kmalu zamrl in prevladal je lik dedka Mraza, ustvarjenega po sovjetskem vzoru.
Pri Slovanih je dedek Mraz v predkrščanskem obdobju veljal za hudobnega čarovnika, ki je staršem kradel otroke in jih izpustil šele, ko so starši otroke odkupili z darili. Sčasoma se je mit pod vplivom ruske literature in krščanstva popolnoma spremenil in dedek Mraz je postal dobrodušen, prijazen in darežljiv. Da bi se razlikoval od ameriškega Božička, ki je rdeč, je bil pri nas oblečen v belo, v Sovjetski zvezi pa v modro.
Zaradi družbene zmedenosti in potrošniško orientirane družbe ter kot posledica nepoznavanja zgodovinskih dejstev in agresivnega, ekonomsko usmerjenega oglaševanja se je pri nas pred desetletji razvnela bitka med vsemi tremi mitološkimi liki. In ker nobeden od sivobradcev noče prepustiti svojega mesta drugemu ali tretjemu, je pričakovano popustil Slovenec in se prepustil rajanju kar vseh treh hkrati. In kdo bi ga obsojal, ko pa so vsi prijazni in nasmejani strici. V globalni areni bo navsezadnje zmagal samo eden od sivobradcev, do končnega slavja pa se lahko tolažimo, da živimo v edini evropski državi, ki v decembru pričakuje kar vse tri obdarovalce.
