Ko smo si s skupnimi močmi prizadevali ustanoviti Filozofsko fakulteto (FF) Univerze v Mariboru (UM), smo imeli v mislih kot vodilo predvsem dva cilja: prvič, da bi dvignili raven študija in raziskovalnega dela, in drugič, da bi uvedli v univerzum zaposlenih (profesorjev in vsega nepedagoškega podpornega kadra) in študentov vrednote, ki so neizbežno povezane in tvorijo bistvo pojma humanitas, to je človečnosti. Samo tako je bilo mogoče UM pripisati ime univerza v pravem pomenu te besede. V središču studia humanitatis so ljudje in njihova kultura, pri čemer humanistične študije uporabljajo analitične in kritične metode raziskovanja, ki so izpeljane in temeljijo na cenjenju človekovih vrednot in na enkratni zmožnosti človekovega duha, da izrazi samega sebe. Človek bi brez pomoči humanističnih ved brezciljno taval in se opotekal v oceanu na videz medsebojno nepovezanih dejstev in dogodkov in se vdal brezupu, ker ne bi mogel ugledati tistih niti, ki tvorijo naše družbeno tkivo in osmišljujejo naša življenja.
Samoumevno je, da mora biti vsak predavatelj na humanistiki kritičen tako v oceni snovi in gradiva, ki ju predava, kot tudi kritičen do ravnanja in odločitev vodstva in stanja medosebnih odnosov na svoji matični ustanovi. Kritičnost in iskrenost sta sine qua non zahtevi poučevanja in vzgoje vseh generacij študirajočih in tudi medosebnih odnosov. Vsakdo, še posebno na položaju, ki se ob kritičnosti in iskrenosti nekoga zboji za svoj položaj in to jemlje kot napad na svojo osebo ter panično poseže po nesorazmernih ukrepih, kajpada ne sodi na vodstveno mesto. Ravno humanistične vede so tiste, pri katerih ni napredka brez – včasih silovitega – spopada nasprotujočih si mnenj in stališč; tu se mora vselej iskriti in kresati od včasih celo zelo protislovnih misli, iz česar niso izvzeti niti medosebni odnosi. Medosebni odnosi so občutljivo družbeno tkivo: stkejo se iz raznih uglašenih niti, ki za svoje uglaševanje rabijo precej časa. Vsakršen neupravičen in s krivičnostjo obremenjen poseg nepovratno razjeda in zastruplja občutljivo tkivo in vezivo družbe in posamezne ustanove. Enkratno vzpostavljeno zaupanje med ljudmi tako razpade in se sesuje vase – pot do ponovnega zaupanja pa je zelo težka, mnogokrat pa sploh nikoli več dosegljiva. Kolektiv mora biti nenehno na preži, na plečih vodstva pa je največkrat odgovornost, da se kaj takega ne zgodi. Tu mora odigrati odločilno vlogo dejavnik samoomejevanja: človek na vodstvenem položaju, ki tega občutka ni razvil, je nedorasel dogodkom, kakršnim smo bili in smo še vedno priča na Filozofski fakulteti UM, in se kot otrok, ki ste mu vzeli igračo, znese nad nekom, ki mu je osebno zameril njegovo kritičnost in iskrenost.
Ali bi bilo bolj sprejemljivo, če bi zahrbtno spletkaril? Ravnanje in ukrepanje v skladu z osebnimi zamerami je pravzaprav zanemarjanje in potlačevanje dejanskih interesov dotične fakultete – dekan bi moral nositi odgovornost tudi zaradi takega zanemarjanja. Zato se mi zdi pomembno, da v takih primerih akademska skupnost ne preide molče preko takih in podobnih ravnanj in takemu ravnanju postavi meje, ker tega očitno ni zmožen sam dekan. Neukrepanje, ravnodušnost in molk v takih primerih, češ to se mene ne tiče, nikakor ne pride v poštev in je voda na mlin neomejeni avtoritarnosti, samopašnemu obnašanju in brezobzirnemu poniževanju. To so vsekakor lastnosti, ki ne morejo soditi v nabor humanistovih vrednot in se jim je treba silovito postaviti po robu, da ne bi postali vsakdanja praksa. Naslednji na vrsti boš potem ti, ki se te to zdaj ne tiče! Zgodovina nam ponuja dovolj svarečih zgledov. Vsem, ki jim je vseeno, pa toplo priporočam, če tega še niso storili, če pa so, da si znova preberejo delo Hannah Arendt Banalnost zla, ki zelo ustrezno umesti banalnost zla v pomanjkanje mišljenja. Pomanjkanje mišljenja se kaže v tem, da ne znate ali pa nočete posameznih dejstev in dogodkov kritično precediti in pogledati skozi svoje oči. Zla in škodljiva dejanja imajo značilnost virusa – če jih ne osamimo, nas preplavijo in zadušijo.
Eden od pogledov na humanistične vede, ki mi je osebno zelo blizu, je zagovarjal trditev, da so humanistične ali duhovne vede – medtem ko fizikalne znanosti merijo na prehod od posameznih primerov k splošnim zakonom – "idiografske", kar pomeni, da se posvečajo enkratni vrednosti posameznika znotraj kulturnih in človeških kontekstov in ne iščejo splošnih zakonov. Vendar kljub temu obstaja v morali univerzalno načelo: ne počni tistega, kar si sam želiš, da drugi ne bi počeli tebi – tisti pa, ki se ravna po tem načelu, nima prav nobene zavržne potrebe, da bi storil kaj takega, kot je dekan FF UM red. prof. dr. Darko Friš (z implicitno ali pa očitno podporo prodekanic in prodekana) storil mojemu nekdanjemu v znanstvenih krogih cenjenemu, spoštovanemu in načelnemu sodelavcu. Obstaja še en zelo poveden rek: če mi že ne moreš pomagati, potem mi vsaj ne meči polen pod noge! Naloga dekana humanistične fakultete v nobenem primeru ne more biti najemanje detektivske agencije za vročanje odpovedi delovnega razmerja!
Spoštovanje osnovnih človekovih vrednot, med katere sodijo tudi človekova enkratnost, integriteta in samosvojost, je še toliko bolj nujno v današnjem bednem času, ko jih tisti, ki na vsa usta razglašajo človekove pravice, ob prvi priložnosti javno in flagrantno kršijo! Človeštvo je ocean, ena umazana kaplja ga ne bo umazala, pravijo nekateri, vendar ta umazana kaplja neizbrisno zaznamuje in umaže tistega, na katerega je padla. Madež ostane na tistem, na katerega je padel, povzročitelj pa si mane domnevno čiste roke! In še nekaj: najbolj poskrbiš zase, če storiš nekaj dobrega za drugega!
