Splošna matura je postala na trenutke morda vznemirljiva, sicer pa precej predvidljiva tridesetletnica. Lahko bi rekli, da je celo bolj gotova kot pouk v učilnicah, za katerega smo nekdaj mislili, da je prav tako samoumeven, pa potem ugotovili, da ni. No, matura je tako še vedno najzanesljivejša in neprekinjena spremljevalka izobraževalnega sistema. Če kje slučajno ne ukradejo izpitnih pol oziroma kršijo izpitne tajnosti, kot se temu uradno reče, ali pa če na izpitu dijakov ne presenetijo z odmikom od ustaljenih uzanc, kot denimo lani pri pisanju eseja, preizkus zrelosti vsaj za splošno javnost mine precej mirno. In tudi letošnji je tako gladko spolzel mimo. Na veselje statistikov niti rezultati niso presenetljivi, ampak so se tudi tokrat udobno prilagodili normalni porazdelitvi. Kakršnokoli odstopanje, tako v slabo kot tudi dobro smer, ne bi bilo v redu, je bilo mogoče slišati. Pa tudi tolažbo, da ne le stroge statistike, ampak celo bolj podrobne kvalitativne analize pravzaprav dajejo enako sliko. Veselje in žalost posameznikov ob sprejemanju rezultatov, ko na maturo pogledamo celostno, zamenja skorajda neka brezobličnost, da ne rečemo dolgočasnost.

A daleč od tega, da bi tako dobro ustaljen sistem bil popoln. Številna vprašanja ostajajo odprta. Od nivojskega pouka in nivojskosti pri vseh predmetih na maturi, sprememb internega ocenjevanja do razmerja med splošno in poklicno maturo, zloglasnega petega predmeta ter kasnejšega vpisa na nadaljnje izobraževanje, če omenimo le nekatere. Najbolj skrb vzbujajoče pri tem je, da člani komisij za maturo in predvsem različni strokovnjaki na domnevne anomalije, na nedorečenosti in potrebo po spremembah opozarjajo že lep čas. Dolgo. Predolgo. Še lani smo poslušali, da bo veliko priložnost za prevetritev zrelostnega izpita ponudil nov nacionalni program vzgoje in izobraževanja. Zdaj je končno na mizi, snovalci so vključili tudi omenjena področja. A kaj, ko na pristojnem ministrstvu očitno ni nikogar, ki bi se mu zdelo vredno, da bi ideje v doglednem času zaživele v praksi. Minister Felda je na konkretno vprašanje, kdaj lahko pričakujemo kakšne spremembe, svoj odgovor še enkrat več zavil v birokratsko latovščino, češ da je treba program še preučiti, napraviti dodatne analize pa tudi da ni vse v rokah njegovega ministrstva, ker je resor razdeljen. Če smo ga prav razumeli, torej še dolgo ne bo nič drugače.

Šolskemu resorju pač ne pomaga, da ima po nazadnje celo škodljivi ministrici zdaj na čelu sicer prijaznega, a neodločnega ministra, ki zaradi ljubega miru raje ne naredi nič. Čeprav je res, da kdaj kaj, kot v primeru razširjenega programa, udejanji prehitro. Zakaj se ljudje z vizijo in potrebno energijo, ki bi lahko pritisnili na plin, da šolstvo ne bi razpadalo in capljalo po poti javnega zdravstva, izogibajo ministrskemu stolčku, je drugo vprašanje. Kaj se bo zgodilo z obljubami iz koalicijske pogodbe in drugimi reformami, ki bi jih potrebovali, če želimo še nekako civilizirano krmariti v dandanašnjem svetu? Da se razumemo, v celotni šolski zgodbi matura niti ni največji problem - imamo bistveno večje -, je pa vsekakor eden od pokazateljev, da nekateri v šolskem resorju spijo.