Zasopihanega bradatega moža ogovori gospa zrelih let: "Kje so pa vaši brki? So bili zelo lepi." "Tisto je bilo, zdaj so pa drugi 'cajti'," se v odgovor nasmehne Filip Flisar. Res so, a za postavnim in zabavnim smučarjem se še vedno obračajo številne radovedne oči. Tudi če le kolesari, kot v času samoizolacije, ko kaj dosti dlje kot v gozdove v Mestnem Vrhu v bližini svojega domovanja na Ptuju niti ne sme zaiti. Vseeno imajo njegovi oboževalci kaj videti tudi v toplejšem delu leta, ker gorsko kolo obvlada. Ni bil pred leti kar na lepe oči na svetovnem prvenstvu tudi v tem športu. Kar odprtih ust so tokrat stali starejši par in par otrok, ko so naleteli nanj na gozdni stezi, ki so si jo dečki kar sami predelali v progo. "Nič ni to," jih je Flisar miril med zaletom proti skakalnici, a ni šlo, da ne bi vzdihovali.
{embed_youtube}https://youtu.be/YkLvE7wOjxI{/embed_youtube}
Zadovolji cel spekter želja in potreb
"Nedolgo nazaj sem našel ta ptujski čudež od proge, ko je bila še v manjšem stanju. Pozanimal sem se, od koga je, in ugotovil, da jo imajo fajn lokalni dečki. Poprijeli smo za lopate in v par urah naredili, za kar bi en sam potreboval več tednov. In to je super, sploh pa da lahko zdaj uživamo, ko furamo," je ob eni od skakalnic razlagal 32-letnik, ki si s takšnimi opravili popestri dneve. Na Ptuju se je udomačil, čeprav po duši ostaja Mariborčan. "Nimam še ptujskega naglasa in ga verjetno nikoli ne bom imel, haha. Sicer pa je tu lepo okolje, sploh za kolesarjenje po gričih. Najprej grem na trening, potem pa še na naš 'trejlček' se malo sprostit. Moram zadovoljiti cel spekter svojih želja in potreb, samo gonjenje me zdolgočasi."
S kolesom v mesto kot nekoč
Ta pogovor je pretežno nastajal med pedaliranjem okrog najstarejšega slovenskega mesta, ideja zanj je prišla, ko smo ga en večer srečali, ko je s prijateljem preskakoval stopnice in počel druge vragolije v njem. "Od malega sem rad fural street, skakal gor in dol, zadnjih par let pa sem to opustil. Zadnje čase sem ugotovil, koliko sem to pogrešal. Zdaj grem včasih na klasično nostalgijo, zvečer vzamem bicikl in se zapeljem, največkrat kar sam, da si glavo spočijem in se zluftam. Ptuj je staro mesto, ima kar dosti površin za take stvari,“ razlaga Flisar.
Neumna poškodba, a skrbi splošna zdravstvena slika
Še bolj mu normalno vadbo preprečuje poškodba kolka, tri mesece po padcu še ni povsem zdrav. "Fizioterapije ne morem končati, ker je vse zaprto. Lahko izvajam le del vaj, doma nimam telovadnice, rehabilitacijskega centra. Se pač malo počasneje celi, toda saj je z vsako poškodbo tako, da se telo telo celi samo, terapija samo pospeši proces. Če bom stoodstoten na začetku ali na koncu maja, je zame isti šmorn," se Filip Flisar ne obremenjuje. Poškodba je bila očitno hujša, kot je sprva domneval. Potrgane oziroma razlepljene je imel vse plasti tkiva, je razložil, kar lep čas je preživel v bolnišnici. "To je zelo redka poškodba in takšna, da ne moreš šivati, ne moreš nič. Priklopljenega so me imeli na drenažah zaradi ogromne količine krvi in je trajalo ogromno časa. Ni bilo šanse, da bi še kakšno tekmo odpeljal, še zdaj niti teči ne morem normalno. Res neumna poškodba, ker padec sploh ni izgledal hudo, kot včasih pri nas, ko polomiš smuči in vse leti po zraku," je povedal Flisar.
Lahko izgubimo svetovne prvake
Prav dobro se ne piše niti smučarskemu krosu. Kot da že z drugimi zadevami ne bi imeli dovolj težav, pri Mednarodni smučarski zvezi so odrinjeni na rob, v njihov koledar močno posegajo zelene zime ... "Zdaj si veliko ljudi smučanja v Italiji, bog ne daj v Švici, ne bo moglo privoščiti. Trpeli bodo žičničarji, hotelirji, proizvajalci smučarske opreme … Od njih smo odvisni, če ne stojijo dobro, ne dobimo denarja, ni ga za razvoj opreme, smučišča ne bodo investirala v tekme za svetovni pokal. Pri nas za povprečno progo potrebujejo 70.000 kubikov snega, kar stane ogromno, dosti več kot en veleslalom. Vprašanje, kdo si bo to lahko privoščil."
"Ljudje, ki so bili dolgo zaprti, so zdaj neučakani. Jasno, da vsi navalijo na trgovine"
"Kot da živimo v disneylandu"
Pa bi lahko kriza privedla tudi do kakšnega pozitivnega zasuka, vsaj zavesti? Ali traja prekratek čas, da bi izstopili iz okvirov potrošniške družbe in začeli posvečati pozornost pomembnejšim področjem? Ker ko so znova odprli trgovine, so se vanje začele zgrinjati nakupovanja lačne množice. "To je naž alost tako globoko zakoreninjeno v nas, da je težko kaj spremeniti. Ljudje, ki so bili dolgo zaprti, so zdaj le neučakani, jasno, da vsi navalijo," ocenjuje Filip Flisar, ki je v začetku podrobno spremljal koronavirusno dogajanje. "Zelo zanimivo mi je bilo, z antropološkega vidika, obnašanje ljudi. Zdaj pa sem malo počepnil, se bom raje osredotočil na svoje stvari." In kaj ga je tako zmotilo, šokiralo? "Ni me šokiralo, haha. So pa bili odzivi na vladne ukrepe sila različni. Na čase se mi zdi, kot da živimo v disneylandu, mi je kar malo presedlo. Definitivno pa razmišljam, kako naprej, čeprav je zelo nepredvidljivo." Ali Flisar meni, da bomo iz te krize izstopili močnejši? "To bi si bolj želel, kot upam. Optimizem naj vedno bo, dajmo, potrudimo se. Moramo biti močni."