Kitajci so se res potrudili pripraviti te olimpijske igre tako, da se je mogoče le čuditi. Pozitivno. Prvi vtis, ki sem ga dobil po bežnem obisku skakalnic, je - vau! Izjemen objekt, vgrajen v hrib, z vso infrastrukturo, tudi z varovalnimi ograjami za primer premočnega vetra. Ob njem spremljevalni objekti, ogromno betona ... Ni da ni.
Gremo naprej - vse potrebne informacije o tem prizorišču so navedene v danes že precej razvpiti internetni aplikaciji My 2022. Ne verjamete? V Zhangjiakovu, kjer sem nastanjen, so na skakalnici v trenutku nastajanja tega teksta naslednje razmere: veter na doskočišču 6,9 m/s, zgoraj na zaletišču 10,8 m/s. Sunki vetra so v posebni razpredelnici, tudi v diagramu; vse to v 10-, 30-, 60-minutnem intervalu. Temperatura zraka spodaj na skakalnici: -10,8 stopinje, zgoraj: -11,3 stopinje. Relativna vlažnost - spodaj 39 stopinj, zgoraj 40 stopinj. In tako dalje in tako naprej. Skratka, tu so navedeni podatki, ki jih za delo potrebujejo strokovnjaki.
Oborožen z vsemi temi podatki pridem v naše delovne prostore, v glavni press center Zhangjiakova. Takoj me obdajo prostovoljci, sama prijazna mladina. Uredim prijavo. Dobim darilce. Zamenjam dolarje za juane. Kupim kitajsko kartico za mobilno telefoniranje. Se logiram v sistem. Že sem po telefonu povezan z vsem svetom. No, tega še nisem preizkusil, toda v hotelu je prvo noč nekaj povezav delovalo, spet druge niso.
In ko opravim že skoraj vse, pride na vrsto moje novinarsko delo. Rad bi napisal to gloso. Treba je samo še priključiti moj prenosni računalnik na elektriko. Tu se zatakne. Evropski vtikač v glavnem press centru ne deluje, potreben je adapter. Okej, bom kupil še tega.
Malo morgen. "Teh tukaj ni mogoče kupiti in tudi zastonj jih ne dajemo," je odgovor, ki me pusti z odprtimi usti, začudenega. V prostoru je najmanj 200 mest za novinarje, pa nobeno nima te napravice, ki šele omogoča delo! Kako lahko sedaj napišem tekst? Baterija v računalniku bo prehitro prazna.
"Morda imajo adapterje v vašem hotelu!" se spomni eden od mladcev. Toda jaz to reč potrebujem danes, zdaj. Iz hotela do press centra sem pripotoval z dvema avtobusoma, se vmes izgubil, taval po drugih prizoriščih ... Skratka, ne morem znova skozi vse to samo zaradi enega presnetega kosa plastike.
"Morda vam ga lahko priskrbijo v recepciji našega hotela, ki je del zgradbe, v kateri smo sedaj," je eden od osebja poskušal najti pot iz labirinta, ki je tukaj rezerviran za vse Nekitajce. Tako pridem do recepcije hotela, v katerem so novinarski delovni prostori.
"Ste naš gost?" me v prvem trenutku v zemljo zabije receptorka. "Nisem, a adapter potrebujem nujno, in to zdaj," stisko prek prostovoljca, ki me spremlja in je prevajalec, razložim moji potencialni odrešiteljici. "Okej, gospod, lahko vam posodimo adapter. A samo za danes."
"Vse se sveti, a vrag je skrit v drobnem tisku"
Obljubim, da bom že jutri prišel s svojo čudežno napravico, na katero ob vsej vnemi Kitajcev ob organizaciji zimske olimpijade očitno nihče ni pomislil. No, tudi za to na koncu sklenemo kompromis - 200 juanov je treba založiti, pa lahko do konca iger uporabljam kar dva adapterja, eden je za novinarskega kolega. Tako to gre v sodobnem svetu, katerega del hoče biti Kitajska. Vse se sveti, a vrag je skrit v drobnem tisku.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
