Tik pred silverstrovim je sporočil, da bo po 13 sezonah na najvišjem nivoju zaključil kariero. Filip Flisar, naš prvi in praktično edini smučarski krosist, ki je Slovence spoznal s tem športom, v katerem je dosegel praktično vse: kristalni globus, zlato medaljo na svetovnem prvenstvu, srebrno na X-games, sedem zmag v svetovnem pokalu, če izpostavimo le največje uspehe. Zgolj na olimpijskih igrah ni imel sreče, a tik pred ponovnim poskusom v Pekingu leta 2022 se je 33-letni Mariborčan vdal, smuči postavil v kot in je zdaj že par mesecev upokojenec. Tisti pravi, ki nikoli nima časa? "Ja, haha. Mislil sem, da to ne drži, ampak če vedno nekaj delaš. Sicer so valunge, zaradi korone je na čase čudno," je povedal Filip Flisar. No, za Večer je našel čas, in smo šli po poteh njegovih smučarskih pustolovščin ter vrgli še pogled v prihodnost. Tak, kot je bil v športu, pravi, bo ostal: "Sem zelo ambiciozen, kar nekaj ciljev in projektov sem si zastavil. Ne pravim, da sem izgubljen, toda iščem se. Ko greš iz nekega velikega poglavja, se moraš v nečem novem najti. Metastaze sem vrgel na več področij, opazujem, kaj mi paše, in slej ko prej bom rekel, v to smer grem."
Bo ta povezana s smučanjem ali poklicem biosistemskega inženirja, za kar ste se šolali?
"Za zdaj s poklicem ni nič. Grob oris koncepta je tak: celo življenje sem delal in pripravljal svoje telo, imam neke smučarske sposobnosti in na splošno športno-gibalne, ki bi jih rad še unovčil. Rad bi še delal stvari, ki jih imam rad, zato smo z Red Bullom dorekli, da se posvetim projektom, ki sem se jim že prej - jet pack, na primer."
Ko ste z reaktivnim pogonom na hrbtu smučali po mestu …
"Točno. Take stvari rad delam, rad snemam, rad sem pred kamero. Imam sposobnosti, ki jih ima malokdo na tem svetu. In rad bi v tem prvem šusu, dokler mi telo da, ker ne bo večno, to izkoristil. Tudi z Elanom delam, z OKS-om se pogovarjamo za stvari z otroki ... Zdi se mi družbeno odgovorno, da nekaj vrnem športu, predvsem mlajšim, ne strinjam se s tem svetom poplave digitalizacije. Jasen problem je, da je nivo športno-gibalnih sposobnosti otrokom padel nenormalno, imam pa moč, ker me imajo otroci radi in rad delam z njimi. Imam še veliko drugih projektov, pogovarjam se, da bi imel neko svojo oddajo, tudi o restavraciji sem razmišljal."
Ste imeli že kak adrenalinski podvig?
"Več sem jih imel. Od tega, da ko sem šel prvič letos na bicikl, sem se tako nokavtiral, da nisem pet sekund videl čisto nič in sem imel pretres možganov, do tega, da sem si poškodoval koleno in moram na operacijo. Trideset let sem smučal in si ga nisem, zdaj pa si v tretjem mesecu penziona utrgal križno vez. Ampak boljše zdaj kot prej, čeprav je smešno. Mogoče moram malo razmisliti, da nisem več star 20 let, da znižam kriterije, haha. Čeprav koleno sem si raztrgal na smučeh pri manjši hitrosti od desetih kilometrov na uro. V življenju sem imel take padce, da bi me lahko pokopali, a je bilo v redu, zdaj pa pri največji gluposti … Ampak tako je vedno, klasika."
{api_embed_photo}656160{/api_embed_photo}
Če smemo, vam lahko svetujemo, kam se podati - v marketing. V bistvu ste naraven talent za samopromocijo, v pozitivnem smislu, da ste si omogočili, financirali kariero, počeli, kar ste hoteli.
"To je bilo zelo naravno. Marsikdo me vpraša, ali sem to delal marketinško, ampak nikoli nisem razmišljal v tej smeri. Mislim, da to pride, če si pristen, iskren do sebe in vseh drugih in če si marljiv, deloven, pošten, sprejemaš 'freestyle' odločitve, kot so bili brki pri meni, ki si jih nisem pustil, ker bi hotel glumiti. Pač sem si jih. Tisto sezono sem bil tako dober, da sem dobil globus, in naenkrat sem bil tisti z brki. Vprašal sem se, kaj naj naredim, in potem sem pač imel brke."
Verjetno bi obstali na pol poti, če ob dobrem smučanju, ne bi bili močni tudi z jezikom. Sploh v športu, ki v Sloveniji ni bil poznan in priznan.
"Ogromno je odličnih športnikov, ki pač niso za kamero, ki jim to ni naravno, tu ne moreš 'fejkat'. Eni so pač naravno bolj zadržani, introvertirani, jaz pa sem gobezdav in ljudem je bilo to na srečo všeč. Lahko sem samo hvaležen, ker me je rešilo, brez tega ne bi danes delala tega intervjuja. Kdo bi meni, ki sem bil v športu, ki ni bil nič, dal denar? Doma mi ga niso, ni mi ga smučarska zveza, sam sem si ga moral zaslužiti."
{api_embed_photo_L30}656187{/api_embed_photo_L30}
Ste že strnili misli o karieri, potegnili črto pod belim cirkusom ali vam še hodi iz predala?
"Od slovesa me še ni neki emocionalni plaz ruknil. Se mi zdi, da sem odločitev sprejemal dolgo, da sem stvari predelal. Ne bom rekel, da mi ni hudo. Jasno, ko si tako dolgo vpleten, pogrešaš smučanje, ampak slej ko prej prideš tako daleč. V športu imaš slabe in dobre stvari, v enem trenutku imaš toliko več slabih, da pretehta. Saj še probaš in siliš tehtnico kontra, ampak enkrat se vdaš. Bilo je prav lepo, koliko lepih odzivov sem dobil, koliko ljudi mi je povedalo neke skupne prigode, mi poslalo kakšno sliko, stvari, ki sem jih že pozabil. Bilo mi je toplo pri srcu."
Znate našteti vse zmagovalce minule zime, kdo je dobil globus, postal svetovni prvak?
"O vseh zmagovalcih bi moral premisliti. V skupnem seštevku je zmagal Reece Howden, Kanadčan, 'rookie', v tej sezoni je prvič odpeljal vse tekme svetovnega pokala in ob globusu dobil še nagrado za novinca leta. Noro! Svetovni prvak pa je stara mašina Alex Fiva. Gledal sem, lagal pa bi, če bi rekel, da sem vse."
{api_embed_photo}656163{/api_embed_photo}
Vi ste smučarski kros pripeljali Slovencem, ampak z vašim odhodom je tudi ugasnil. Ni ga več na nacionalni televiziji, nihče se več ne pogovarja o njem … Ste kaj žalostni?
"Kolikor sem ponosen, da sem toliko iz športa naredil, toliko mi je zdaj bedno, da niso ljudje znali bolj ceniti, ko je bil čas, in kaj narediti. Zdaj je prepozno, vendar mislim, da še ni vse izgubljeno. Dosti je res mladih, starih 12, 13 let, ki imajo interes. Če bo kdaj kaj takšnega, da bom lahko prispeval, verjemite, da bom. Je pa v Sloveniji problem, ker nimamo infrastrukture, prog in jih nikoli ne bomo imeli. Krosisti so primorani v tujino. Kot mi, ko smo bili mladi, še Simon Jecl in Matej Adorjan, napakirali smo v beemveja enkico vso robo in smo hodili po celi Evropi. To je edina pot."
Druga dva sta obupala, vi pa ste se iz totalne ničle dokopali do svetovnega vrha. Preizkusili ste praktično vse formule za uspeh: trenirali ste sami, s Čehom Kraussom in Švicarko Fanny Smith, bili ste z Američani, Italijani, Nemci … Takšnih izkušenj nima nihče!
"To je bila pot od seljaka do prvaka. Takšnih izkušenj Chapuis (Jean Frederic Chapuis, olimpijski prvak, dobitnik treh kristalnih globusov, op. p.) nikoli ne bo imel, pa je lahko najboljši krosist vseh časov. Jaz pa sem moral, da ne bom rekel, žreti govno. Spoznal sem, kako je hoditi po trnovi poti. Bil sem sam, drugi so imeli trenerje, zveze, predsednike, sponzorje … Tu imam prednost, če bi se odločil, da pomagam komu ali če bi se spustil v trenerske vode, kar sicer niso moje trenutne ambicije. Vem, kaj mora tekmovalec narediti, da postane dober iz nule. To je drugače, kot če moraš tekmovalca pripeljati od 30. mesta do prvega. Za to bazo znanja bi bilo škoda, da je ne predam naprej."
{infobox-quote_full}159696{/infobox-quote_full}
Lahko zdaj počnete kakšne stvari, ki jih med kariero niste smeli?
"Haha. Mislim, da sem naredil tudi kaj prepovedanega in sem se moral soočiti s posledicami. Vedno sem živel, kot sem hotel. Ne podpiram slabih stvari, tu in tam pa vsak naredi bedarijo, tudi jaz sem jo. Nikoli se nisem nazaj držal, rekel sem, življenje je treba izkoristiti. Edino, za kar sem res srečen, pa je, da več nisem v antidoping programu. To je mučenje človeške rase."
Pravijo, da se navadiš …
"Kaj se navadiš? Da moraš javljati svojo lokacijo za vsak dan svojega življenja na eno uro, da te lahko pridejo nenapovedano testirat? Tega se ne moreš. Problem je pri meni, ker sem freestyler, včasih grem s tokom, in če sem se kje imel fajn, sem ostal. Oni pa zjutraj pri meni zvonijo … Če me kdo vpraša, ni problema, rukni mi čip v rit in me hodi testirat, kolikor te je volja.
Nisem imel kaj skrivati, nisem jedel niti proteinov, kaj šele doping. Še zdaj se včasih ponoči zbudim: fak, spremeniti moram lokacijo. Bilo je obdobje, ko sem bil že pri dveh črnih pikah, pri treh si avt, se ti pa na srečo po določenem času zbrišejo. Veste, kaj je meni delalo tistega pol leta? Mislil sem, da bom crknil. Svetovni stres. Ni hec, kaj pride v medije? Da si padel na dopingu. Vsi bi to govorili."
V vašem športu se ne spomnimo dopinškega primera.
"Mi nimamo kaj."
Tehnološki doping mogoče, Francozi v Sočiju, ko naj bi si bili hlače škropili s sprejem, da bi bili trši, bolj aerodinamični …
"Tisto ni bil doping, ampak golo švinglanje."
Takrat je bilo precej vroče krvi. Ste jim že odpustili?
"To ni bila le vroča kri in ni bilo le z moje strani. To se mi zdi veliko sranje, saj smučarji niso bili niti nič krivi, bil je tisti njihov bivši trener … To je tako, da se midva zmeniva za boks, vi pa me nokavtirate z nogo. Zdi se mi podlo. Vsi Francozi so bili dobro pripravljeni, Chapuis bi dobil medaljo tak' al' tak'. Gre za princip. Nekaj se je treba zavedati - olimpijske igre so največ, kar lahko v športu dosežeš, in ti si lahko v top življenjski formi na maksimalno dveh. Celo življenje jima podrediš, potem pa si na enih naredil napako, na drugih pa ti en švingla. Kako se boš počutil? Glupo."
Ko sva že pri dresih, zdaj imajo tudi krosisti oprijete.
"Ste videli, kako izgledajo? Kot fantki, ne bi se najboljše počutil v njem, haha. V pravi sezoni sem se odločil, ko so jim prepikali lobanje s PCR-testi, izpolnjevali so Fisove covid potne liste. Vsi so mi rekli, hvala bogu, da sem končal. Dresi pa so kot pri alpincih. Po eni strani je bistveno bolj pošteno, ker so velike razlike že pri oprijetem dresu, čim je ohlapen, pa so zaradi materialov in krojev enormne."
Veliko uspehov ste dosegli v karieri, kateri vam pomeni največ?
"Največ mi pomeni globus, ni ena tekma, da bi se ti posrečilo, celo sezono moraš biti dober. Svetovno prvenstvo 2015 mi je najbolj pri srcu zaradi štimunge in vsega drugega, najbolj pa sem ponosen ne na rezultate, ampak da sem šport iz ničesar spravil na nacionalno televizijo. To je težje od vseh rezultatov, da s pojavnostjo in nekimi rezultati tako daleč spraviš šport, ki ga nihče ni poznal."
{infobox-quote_full}159788{/infobox-quote_full}
Ste si kdaj predstavljali, da boste tako dobri?
"Če bi se moral zdaj vrniti, ne bi imel energije in si ne bi upal. Ko si mlajši in ko imaš v sebi žar, pa sanjaš, vedno sem. Nisem pa si mislil, vendar sem bil toliko trmast in sem toliko strukturirano delal, da sem to dosegel."
Olimpijske igre so posebna zgodba, trikrat ste poskusili, vendar kolajne niste osvojili. Vas to žre?
"S tem sem se sprijaznil. Včasih vsega ne moreš imeti in mogoče je boljše, da nimaš. Odkrito povedano, šport je igra ega, vsak hoče biti dober, ker si s tem fila ego. Starejši sem začel to kontrolirati, in vidim, da ni vse v tem, kdo ima daljšega. Roko na srce, dalo bi mi osebno zadovoljstvo, da bi rekel, dosegel sem vse, kar je bilo možno, po drugi strani pa se vprašam, kaj več bi imel. Drugače je v Ameriki, z olimpijsko kolajno se ti odprejo možnosti, pri nas pa imam srečo, da imam toliko prepoznavnosti, da lahko to izkoristim za življenje. Ne bom rekel, da mi ni hudo, v Sočiju sem bil blizu, prepričan sem, da bi jo imel, če ne bi padel."
{api_embed_photo}656152{/api_embed_photo}
Kot ste omenili, je bilo posebno svetovno prvenstvo 2015 v Kreischbergu, kjer vas je Slovenija že zelo podrobno spremljala. Tista zlata medalja je spremenila vaše življenje. Imeli ste že globus, a so vas nekateri že odpisali ...
"Ja, so že govorili, brez zveze, da grem, kaj šele, da bom dober … Tista tekma mi je definitivno spremenila življenje in še marsikomu drugemu, ki je bil tam, komu od organizacije, redarjem, ki so se ukvarjali z mojimi feni. Ja, vedno sem imel vzpone in padce, sem se pa vedno znal za pravo tekmo sestaviti. V ski krosu bolj malo igra sreča glede na to, da imaš štiri vožnje in kvalifikacije. Nisem zmagal, ker bi v finalu dva ali trije padli …"
Gangsterski manever še sanjate? Tako so ga poimenovali vaši navijači, ko ste v zadnjem zavoju prišli s tretjega mesta na prvo.
"Ja, v bistvu sem v predzadnjem zavoju prehitel Chapuisa in Victorja (Šveda Norberga Oehlinga, op. p.), point manevra pa je bil drugje. Pred tem ovinkom je bila ravnina z rolerji, kjer sem dobil brzino, drugačno linijo sem vzel, kombinacijo skokov. Vem, da sem bil tretji in sem si mislil: glej, kdo bo zdaj to linijo sfural, če ne jaz, in kdaj, če ne zdaj. Rokenrol je bil, šel sem med njima in si mislil, kako je to možno. Ko gledam nazaj, se mi zdi, da so stvari, ki so se v življenju morale zgoditi. Cel dan, kot da bi bil kje zapisan. V Kreischbergu je bila tekma najbližje Sloveniji kadarkoli. Na avstrijskem Štajerskem in jaz Štajerec, sončno vreme, vsi moji prijatelji, navijači, vi, novinarji, ni, da ni. To je to, kar verjamem - če nekaj delaš s polnim srcem, se ti zgodijo tudi lepe stvari. Tega dneva ne moreš ponoviti. Boljše ne more biti."
{api_embed_photo}656159{/api_embed_photo}
Pohorske šunke so naredile svoje, navijači so kričali mariborski šmajser, ograje so se tresle, redarji so samo stali …
"Ko sem to gledal … vsako rundo, ko sem prišel dol, so bili bolj nagi. Spomnim se, šel sem do ograje, zvil palico in jih gledal, nagi, vsi, Vito (prijatelj, op. p.), samo njegove dlake sem videl iz množice. Rekel sem si, to ne more biti res. Varnostniki so obupali, razpad sistema. In to je to, ko je srce. Jaz imam srce, moji prijatelji imajo srce, zato so moji prijatelji … Niso pa delali pizdarij, redarji jim niso zamerili, niso lomili, pač je bil tak power, trans."
Eni navijače odmislijo, a vi ste se povezali z njimi.
"Nisem jih mogel odmisliti, kako bi jih, jaz sem se jih bal. Na startu sem si mislil, stari moj, če ne zmagam, me ubijejo, to je edina pot, drugače bo sranje."
Vzdušje je bilo zelo domače, vibracije posebne, pritisk velike tekme je odpadel.
"Že ideja tekmovanja na Štajerskem je fantastična, tam so drugačne tekme, nima zveze, ali je slovenska ali avstrijska. Pa ne, da smo mi jači od vseh, smo pa bolj domači, do izraza je prišla zdrava kmečka moč."
{api_embed_photo}656186{/api_embed_photo}
Česar je verjetno zmanjkalo, ko se je začela štajerska čaga. Strahospoštovanje ste izrazili do poti domov z avtobusom …
"En dober moment na tisti čagi v baru v ciljni areni … Prijatelj Marko je čuval šampanjec, ki sem ga prejel, svet mu je bil. Stal je na pultu ob DJ-ju na dveh metrih višine, spodaj pa štenge z 90-stopinjskimi ostrimi koti. V enem trenutku, pa on je ded, sto kilogramov plus, mu je spodrsnilo in je padel, kar sem videl v perifernem vidu, in sem si mislil, flaša se bo razbila, nimaš kaj. Vendar se je tik pred koncem zavrtel v klobčič in z rebri direktno padel na štenge. Njemu ni bilo nič, se pa čudim, da ni zlomil šteng. Najboljši moment pa je bil, pot domov bom zadržal zase, ko me naslednji večer kliče Anton Grimus ..."
{infobox-quote_full}159697{/infobox-quote_full}
Avstralski krosist, ki je govoril, da je vaš brat?
"Veste, s kakšnim glasom? Mislil sem, da ga bodo dali v umetno komo. Pa jaz, kaj te je? Je rekel, šel sem v oni lokal, kjer ste bili vi, in me folk sprašuje, kaj si ti Filip, kaj si zmagal. Najprej je govoril, ne, ne, v enem trenutku pa si je premislil, in je začel, ja, to sem jaz, haha. Potem pa je rekel, da so ga celo noč Avstrijci gor in dol, da ga je v nekem trenutku šef lokala potegnil za šank in mu naročil: Pivo toči vsem zastonj! Ob tem, da so njemu vse drugo nosili, je rekel, da so ga skoraj umorili. Jaz pa njemu: Dobrodošel v mojem življenju, hahaha. Je rekel, ni ti lahko, sem rekel, vem, ja, haha."
Potem pa še sprejem v Mariboru, verjetno nekaj, kar si človek lahko le želi?
"Mislim, da imamo to, da stopimo skupaj. Pikolina, tam je bilo tri tisoč ljudi, Trg Leona Štuklja poln, ko sem prišel na oder in gledal ljudi … In ko si misliš, da so bili doma in so si rekli, gremo zdaj gledat tja Filipa. Mislil sem si, za koga bi se jaz oblekel in šel, za vsakega ne bi. Mater, ni bilo slabo. Polno je bilo emocij in sem več kot hvaležen za takšne trenutke. To je to, za to sem trdo delal, za to živim."
{api_embed_photo}656151{/api_embed_photo}
Fascinantno je to, da ste kljub vsem pripetljajem od začetka do konca ohranili nasmeh, nič vas ni moglo iztiriti.
"Prepoznavnost in slava mi nikoli nista zlezli pod kožo, da bi bil prepotenten. Proti koncu - ko sem bil utrujen od vsega, ko je tehtnica prevagala - sem začel opažati, da sem postal bolj zagrenjen. To je tudi odigralo vlogo pri zaključku kariere. Rekel sem si, to nisem jaz, moram delati, kar resnično hočem. Tu sem svoje naredil, lahko mirno grem iz športa. Dokler stvari, ki jih imaš res rad, ne delaš z odporom, ni težko narediti kaj več. Če si na primer frizer, boš z veseljem pometel, kar si postrigel. Malo karikiram. Pometanje ti verjetno ni všeč, ampak to je zraven, to je tehtnica, dobre stvari odtehtajo."
Našli smo en vaš bob. Kontekst ni znan, vendar je še aktualen, gre pa tako: "Kriza? Ko nam ne bo več nič ostalo, se bomo imeli vsaj bolj radi." Se imamo po letu dni koronakrize bolj radi?
"Mislim, da še nismo na koncu. Kriza pride, še bodo slabe stvari. Povsod je enako, za dobrimi časi pridejo slabi in začneš delati nepremišljene manevre, za katere ti je žal. Ko nam bo žal, bo šlo na boljše. Malo bomo morali še trpeti."
Vam je zadnje leto nočna mora?
"Ja in povem, zakaj še toliko bolj. V športu ti je cel aranžma jasen, točno veš, da boš po koncu sezone malo fraj, potem se začnejo kondicijski treningi, smučanje, tekme, blablabla. Potem pa prideš ven iz tega in je, kot bi stopil iz avta in on odpelje. Ti stojiš in gledaš. Saj veš, da moraš iti samo do vhoda in gor, ampak zunaj je drugače kot v avtu. Hočem povedati, da je naravno, da je šok. Jaz sem pa še imel nastavljene projekte in večina zaradi ukrepov ni bila izvedena. Kaj se mi je zgodilo? Dostikrat sem dobil občutek, da sem neproduktiven in nekoristen, kar je zame, ki sem visoko ambiciozen, katastrofa. Občasno sem se moral zavestno kulirati. Drugo pa, kaj naj rečem, naveličan sem vsega, kot smo vsi. Glede tega se nerad izpostavljam, meni je vse jasno, virus je, vse je. Na eni strani gledam ljudi, ki nas vodijo, in na drugi državljane, tisoče razdvojenih, raztrojenih, razčetverjenih mnenj. Včasih si mislim, kje smo mi. Ampak po dežju vedno posije sonce, ukrepi se bodo sprostili, vsi bomo veseli, potem bo prišla ekonomska kriza in bomo spet malo manj, nekaj bo še drugega vmes in to je ta cikel. Ne stresiram se za stvari, na katere nimam vpliva. Bil sem v Švici na enem dogodku in smo vsi govorili o nesmiselnih ukrepih, redke so izjeme. Pa ne zagovarjam kogarkoli ali pljuvam po komerkoli, hočem le povedati, da nismo sami."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
