Bernarda Jurič, ki jo po treh ekstremnih kolesarskih podvigih po Avstraliji zdaj spoznavamo tudi njeni rojaki, je za vse, ki raje kot kolesarijo, berejo, izdala knjigo s pomenljivim naslovom 12.000 kilometrov greha, s pripisom na naslovnici spodaj Čista jeba, kot je "tam spodaj" tudi dežela, ki jo je že pred desetletjem osvojila in katera jo je zdaj tudi zasvojila. Da ji je pri poganjanju pedalov težko slediti, je bilo na dlani že po dveh lanskih podvigih, ko ji je, menda kot prvi zemljanki, uspelo v enem letu prekolesariti pot od zahoda do vzhoda ter od severa do juga Avstralije.
Sama s kolesom po brezpotjih
Da zna tudi pisati, je Bernarda pokazala s knjigo, ki jo je pred dnevi predstavila v ptujski knjižnici in v njej resnično doživeto opisala obe poti, ob tem pa se razkrila tudi kot ženska. V času, ko je bila knjiga napisana in je čakala na svojo pot med bralce, je Bernarda konec preteklega poletja opravila s še tretjo avstralsko avanturo. "Potem ko sem kot prva Slovenka aprila lani v 27 dneh prevozila 5500 kilometrov dolgo pot od Pertha do Sydneyja, Indian Pacific Wheel Ride - IPWR, kjer sem v ekstremnih razmerah vozila brez spremljevalne ekipe, sem prejela povabilo organizatorja na novo, še težjo, 6200 kilometrov kolesarsko dirko prek Avstralije Terra Australia Bike Epic - TABE, s pojasnilom, da bi bila prva, ki bi v istem letu prevozila Avstralijo od vzhoda do zahoda in od severa do juga. To mi je tudi uspelo, s severa na jug sem kolesarila 34 dni," pravi Bernarda, ki je diplomirala iz gradbeništva in je magistrica tehniškega varstva okolja, kar je občutiti tudi med branjem, saj tako iz prve roke izvemo še kaj o gradnji cest pa o odvodnjavanju, cestnih nagibih in naklonih.
Z zlomljenim rebrom na kolesu
Tekmo Terra Australia Bike Epic so organizirali prvič, in še preden so jo izpeljali, je že dobila sloves najtežje kolesarske preizkušnje na svetu. Vožnja v skupini je bila prepovedana, tekmovalec ni smel imeti spremljevalne ekipe, prenočišč skorajda ni bilo, z izkušnjami drugih si udeleženci niso mogli pomagati, saj tega podviga ni opravil še nihče.
Roji muh in napadalne srake
Lansko spomladansko dirko z zahodne na vzhodno obalo Avstralije je zmogla na oziju, cestnem lepotcu, in imela še največ dela s preganjanjem mrčesa, predvsem muh, na 45. rojstni dan je preživela bližnje srečanje z ogromnim tovornjakom, kar cestnim vlakom. "Tisto drugo kolesarjenje po brezpotjih je šlo z gorskim kolesom dendijem. Za vsa ta kolesarjenja je značilno, da je kolesar na poti sam, ni ga, ki bi mu pomagal lajšati bolečine ali kakorkoli skrbel zanj. Razdalje so ogromne, po več sto kilometrov ni nikogar in ničesar ob teh cestah, dnevi so vroči, noči mrzle, vmes pa bližnja srečanja s kačami, krokodili, kenguruji, koalami, tudi kamelami, pot lahko prekrižajo kilometrske črede krav in, ja, nikomur ne privoščim srečanja z napadalnimi srakami. So pa tako zelo prijetna, vsaj večinoma, srečanja z ljudmi. Veliko jih je bilo, ki so mi ponudili pomoč, dovolili, da za uro ali dve prespim na klopi kakega lokala, vabili tudi domov. Zame je to, kar počnem, bolj avantura na kolesu, kolesarjenje v svobodnejši obliki. Ko greš na pustolovščino brez spodnjih hlač, brez kreme za obraz, brez vsega, kar se zdi nepogrešljivo v vsakdanjem življenju. Ko si popolnoma svoboden. Ja, precej več kot kilometri mi pomenijo zgodbe s poti," pravi Bernarda, ki se je preteklo jesen podala na 2696 kilometrov dolgo pot po avstralskih brezpotjih med kačami, krokodili, insekti, kjer ni pitne vode in kjer tudi po 500 kilometrov ne srečaš nikogar. Tudi kaskaderski padec na 310. kilometru je ni ustavil.