Sam sem doživel v lokalnem okolju Titovo smrt in osamosvojitveni dan. V svetovnem merilu pa, kot ves svet, 9/11, kot ga zapisujejo Američani, se pravi 11. 9. pri nas. Toda po svetu se je oznaka 9/11 prijela; datum učinkuje kot kakšen brand multinacionalke. In to ne nazadnje tudi je. 18 let je od tega dogodka.
Prizore uničenja sem uzrl na dan, ko sem se vrnil domov s potovanja po Avstraliji in Novi Zelandiji. Uro po prihodu sem na TV uzrl vsem znane prizore masakra v živo. To je bilo eno izmed mojih prvih potovanj po anglosaškem kraljestvu. Prvič sem se soočil z njihovo policijsko pedantnostjo, temelječo na pravnem sistemu, ki izsuši kmečko pamet kot sonce puščavo. Ko sem vstopal v letalo v Aucklandu, me je policistka vprašala, ali nosim orožje v kovčku. Vprašanje se mi je zdelo popolnoma absurdno, komično. Vajen drugačne komunikacije, sem ji odgovoril, kot bi ji ne smel. Rekel sem, da ja, da imam v kovčku spravljen tank. Ne bom pozabil njenega pogleda, njenih modrih oči, ki bi v kakšnem ljubezenskem romanu zasanjale najbolj trdosrčnega bralca v zgodbo o večni ljubezni. A te modre oči lahko imajo povsem drugačen odtenek, odblesk, če blekneš to, kar sem jaz. V hipu sem v modrini njenih oči ugledal temne globine, neskončne razsežnosti kaznjenskega sveta, ki ga navrže tovrstna izjava. V hipu sem pojasnil, da sem se samo šalil. "Tu ni šale!" je rekla.
Klasična grška tragedija vsebuje dva zelo pomembna elementa: hamartijo in anagnorizem. Da poenostavim - za tiste, ki niste ravno domači s temi pojmi - hamartija je neke vrste tragična zmota, anagnorizem pa je spoznanje (prepoznanje), ki te razsvetli ob prepoznanju pravega jaza neke osebe ali česa širšega. Vzemimo aktualno situacijo: vsi smo živeli v hamartiji, tragični zmoti, da je pri Jankovićih vse v redu s financami. Mater so đajoti, vse jim uspeva, smo govorili. Na koncu pa doživimo prepoznanje, spoznanje, anagnorizem, da so veliki dolžniki. Toda z majhno pomočjo prijateljev gre skozi, kot so nekoč prepevali Cocker in Beatli.
Ljudje smo idealna bitja za tragične zmote. Eden izmed razlogov za to je, kot je že Sokrat rekel, da se zlo dostikrat poraja iz nevednosti bolj kot iz namena, in v svojem bistvu smo polni svete preproščine. Radi smo zaviti v vato, v svet brez konflikta, mir je tisto, kar pretežno želimo. Drugi razlog pa je, da že štamperlček ega zadostuje, da skali vsem ljubi mir in človeku skazi samopodobo in realno vrednost v svetu, kjer je šest milijard podobnih stvorov, ki bodisi po naravni poti ali kako drugače mislijo, da se je svet z njimi začel in se bo z njimi končal. Kar niti ni huda zmota. Moja lastna izkušnja je, domnevam, podobna splošni. Pa vendar, izkusil sem jo, zato bom govoril o njej.
Že takoj po padcu dvojčkov WTC je izšla knjiga o tem, da je v ozadju sesutja velika laž. Ljudje so se valili v knjižnice in prebirali Meyssanovo knjigo o tem. Nekajkrat sem se zapletel v pogovor z ljudmi, ki so mi o tem pripovedovali, in premišljeval, da bi jim ne škodil obisk pri psihiatru. Zgodil se je Afganistan in Irak. Zmeraj bolj so me načenjale novice, ki so spominjale na igrane, kičaste holivudske spektakle. Nekega dne sem zasledil novico o tem, da je Nobelovo nagrado za književnost prejel Harold Pinter. Začel sem radovedno brskati po spletu, da bi našel čim več informacij o njem, in naletel na intervju, ki ga je dal za neko televizijo. Govoril je o tem, da sta Tony Blair in George Bush vojna zločinca, ki bi jima bilo treba soditi. Globoko sem se zamislil in srfal naprej po spletu in iskal dodatno literaturo, ki je bila v tistem času redka, prva lastovica dvoma o uradnih razlagah dogodkov usodnega 9/11. Dandanes je drugače. Splet je preplavljen s tovrstnimi dokazi in "dokazi", ki resnici delajo neizmerno škodo.
Da sta bila dvojčka zarota proti človeštvu, usklajena gangsterska akcija državnega, medijskega in gospodarskega aparata, me je prepričalo tisto, česar nismo videli. Nikoli nihče ni videl posnetka letala, ki naj bi bilo trčilo v Pentagon, najbolj varovano stavbo na svetu. Ni posnetka! Več kot tisoč kamer je to prezrlo. Stvar, ki bi jo bilo izvrstno uporabiti za propagandno sejanje groze, so prezrle. O tretjem letalu, ki naj bi se bilo zrušilo v prazno, ni vredno izgubljati besed. Ničesar ne boste našli nikjer. Nihče ne ve in nemogoče je vedeti, razen če veš, zakaj se je zrušila tretja stavba WTC 7. Ne obstajajo posnetki potnikov v teh letalih. Preverite, ne boste jih našli. Dejstvo je, da so vsi gasilci, ki so v prvih urah gašenja dvojčkov pričali o eksplozijah, pokojni. Podobno kot vod marincev, ki naj bi bil izvedel eksekucijo Osame bin Ladna (še ene farse). Na srečo obstajajo posnetki njihovih izjav. Obstaja t. i. Toronto report, poročilo znanstvenikov, več tisoč znanstvenikov različnih strok, ki so se v Torontu zbrali (v ZDA to takrat ni bilo mogoče), da bi našli resnico o tem dogodku. Ne glede na področje, s katerim so se ukvarjali, so prišli do ene same resnice. Lagali so nam! Dokazali so nize eksplozij razstreliv v stavbi, ki so dvojčka in predvsem WTC 7 sesuli v ritmu harmonike. Hišica iz kart je primernejše poimenovanje kot WTC.
Ko sem spoznal, da sem živel v hamartiji, tragični zmoti, ko sem spoznal, kdo so ti ljudje, ko me je anagnorizem razsvetlil, sem v celoti dojel gnev Harolda Pinterja in težo njegovih besed. Takrat, ko je izrekel te besede, je bil donkihotsko sam v svojih razmišljanjih. A javno izpostavljen. Ljudje so se spraševali, kaj je z njim narobe, podobno kot se dandanes vsak zdravorazumski dvom popredalčka pod kategorijo teorije zarot. Vprašajmo se: Ali je Harold Pinter verjel v teorije zarot? Ali je Harold Pinter, človek, ki je večino časa preživel v gledališkem in TV-miljeju, se javno boril za jedrsko razorožitev, imel odmevne govore proti apartheidu, se zavzemal za strpnost v času hladne vojne in v času številnih drugih vojnih konfliktov, govoril prisebno? Je to, za kar se je zavzemal, predvsem mir in dialog, prisebno? Je to prisebno? Da ali ne? Odgovorite si.
Fraza teorija zarote je eden izmed najbolj zlorabljenih frazeologemov vladnih služb za odnose z javnostjo. Vsak dvom, kritična misel, vsaka zdrava pamet, ki ne ustreza interesom mašinerije, se razblini v oznaki, da je nekdo zagovornik teorije zarote. In v skladu s staro antično modrostjo, da se stokrat ponovljena laž spremeni v resnico, je treba tovrstno etiketiranje nenehno ponavljati v svojih medijskih pridigah in diskreditirati tiste, ki želijo slišati resnico.
Prepričan sem, da vesoljna politična srenja, predsedniki, premierji, kralji, razni šejki in če je še kaj cesarjev na tem planetu, dobro ve, da je 9/11 mit, ki je bil ustvarjen, na žalost tudi udejanjen, da bi neka velesila opravičila svojo vojno orgijo, da bi svoje barbarstvo omilila vsaj s tistim zob za zob svetopisemskim rekom, če že lica ni zmožna nastaviti. Toda navkljub temu bomo priča solzam ganjenega predsednika države, ki ga tovrstni prizori dodobra pretresejo. Kaj ga ne bi, že domotožje ga povezne na ograje dvorcev. In priča ne bomo le njegovim solzam, joče celo predsedniško pleme. In ne joče brez razloga. Tudi sam bi se razjokal nad lastno usodo, če bi me nekdo prisilil, da jočem za pokojnikom skupaj z morilcem, nekom, ki ga je spravil v grob in mu hkrati postavil spomenik, na katerem je pod omembo pokojnika še nekaj prostora za moje ime, če ne bom jokal z njim.
Živimo v hamartiji. Vsako naše spoznanje, vsak anagnorizem, ki nas za hip strezni, da uzremo, s kom imamo pravzaprav opraviti, je že v naslednjem trenutku preplavljen z neštetimi informacijami, ki imajo dandanes enako vlogo, kot jo je nekoč imela odsotnost teh. Če si nekoč umrl spričo žeje, ker so informacije prikrivali, te danes v njih utapljajo. V obeh primerih je smrt neizbežna. Vsaka informacija ima rok trajanja odtisnjen na pokrovčku jogurta, ki ste ga ravnokar kupili. Nešteto nepomembnih informacij, dogodkov preplavi pomembno informacijo o velikem dogodku. V času nogometnega prvenstva je najbolj idealno koga napasti in ravno tako v trenutku, ko se natančno ne ve, ali je neka praktikantka res predsedniku nekaj potegnila ali ne.
Soditi bi jim morali, kot so nekoč sodili v Nürnbergu
Živimo v svetu, času in prostoru, kjer se medsebojno na letališčih sprašujemo neumnosti, ali imamo s seboj orožje za lastno pogibel, odgovarjamo na vprašanja, ki nam jih zastavljajo trgovci z orožjem. Živimo mit, ki so si ga izmislili. Občasno nas predrami novica, kot je ta o odpisu milijonskega dolga, da nas anagnorizem za hip sooči s tem, kdo smo in kam sodimo, kakšna je naša vloga ob tem, kar nas obdaja. Še najbolj spominja na mračen Rilkejev verz iz znamenitega Panterja, ki se, zaprt v kletki, vrti v najmanjšem krogu z vklenjeno energijo. Tudi nam se, kot panterju: "… le občasno dvigne … zavesa zenic, pod njo zdrsi odsev sveta, gre skozi napeti mir telesa in potemni, ko pride do srca".
Nekaj mesecev nazaj sem stal pred spomenikom žrtvam 9/11, na t. i. Ground Zero na Manhattnu. Grozljiva je misel, ki me je prežemala, da nekdo hladnokrvno zagreši masovni umor svojih državljanov in z njim kupi vozovnico za vlak smrti na drugem koncu sveta. Policistka na aucklandskem letališču je imela prav: "Tu ni šale." In Harold Pinter prav tako, soditi bi jim morali, kot so nekoč sodili v Nürnbergu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
