Po koroni (uvod v metafiziko)

Mohor Hudej, publicist
05.09.2020 04:40

Tam nekje ob koncu svojega študija sem v roke vzel Uvod v metafiziko Martina Heideggerja in ga prebral. Pritegnil me je že uvodni stavek, ki se je glasil (ne bom preverjal, ali je točen, ker tako, kot ga bom zapisal, sem se z njim tudi nosil): "Zakaj sploh je bivajoče, zakaj ni raje nič?" In potem je sledilo, da je to temeljno vprašanje vseh, da si ga vsaj enkrat zastavimo v življenju; tako ali drugače.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Epa

Povsem sem se strinjal z njim. Če sem se kdaj o tem s kom pogovarjal in ga vprašal, ali se je to vprašal, tako - iz sebe, ne da ga človek drega s tem, je bil odgovor zmeraj pritrdilen. Zato sem sklepal in sklepam tudi zdaj, da je tako.
Sicer je v primeru tega stavka Heidegger zajel zelo globoko v dušo. V praksi je s smislom življenja tako, da je bolj svojevrstna aplikacija, ki ti služi, da nekako funkcioniraš. Boljše ali slabše, predvsem pa zelo pragmatično. Da socializirano šibaš skozi sprejemljive vode in da nekako uspeš sproti plačevati položnice, davke in predvsem kredite; dati cesarju njegovo. V tem kontekstu sem funkcioniral praktično desetletja in nisem se preveč spraševal o globljem smislu vsega. Imel sem občutek, da sem si sposoben z odgovorom na to vprašanje ali pa ta vprašanja precej zagreniti vse skupaj in odbluziti po svoje. V neko asocialnost in različne alternativne razlage. Recimo, zakaj bi moral točno na datum plačati obresti za kredit in podobno? Za kaj takega menda ni opravičila. Pojej juho, ki si si jo skuhal. Dostikrat ti ta juha zadošča, da najdeš smisel, da jo skušaš ohladiti. Paradoks pri tem je, da sem aktivno želel ostati pasiven, se ne spraševati.
Ampak to je, kot sem rekel, smisel na pragmatični ravni, ki s Heideggerjevim vprašanjem nima zveze, dokler življenje nekako teče mehanicistično. V skladu s pričakovanji in v skladu z obstoječim družbenim in ekonomskim redom. Proti njemu lahko protestiraš, se z njim ne strinjaš, goniš bicikel gor in dol ali pa se splaziš nekomu tam med izpušne pline in goniš mantro, ki ti jo prinašajo vetrovi dobro krmljenih. Težava nastopi, ko se ta red sesuje, ko se pred družbeno občestvo naslika podoba nečesa, česar nismo bili vajeni. Podoba kaosa in njegovega prvega atributa - negotovosti.
Nekateri ljudje imajo srečo, ki je sam nimam. Vedno sem imel občutek, da me obkroža en sam kaos, in vsak red se mi je zdel nasilje nad njim, ki se mi je dozdeval zatečeno stanje človeka ob rojstvu oziroma od trenutka, ko se zaveš samega sebe, ko se uzreš v ogledalu in podobo v njem povežeš s sabo. Življenje se mi je zdelo kot neke sanje, ko sem si kot otrok v budnem življenju nekaj želel imeti in se mi je ta projekcija prestavila v sanje. Te so me potem celo noč zajebavale, da sem tik pred tem, ko bi mi uspelo, zadel ob neko zapreko, se spotaknil in stvar je šla po gobe. Kot pri športnih stavah, ko fašejo gol za poraz v šesti minuti podaljška.
Že od mladih let naprej se mi je zdelo, da me obkrožajo sami uspešni ljudje. Ljudje, ki jim je vse skupaj na tem planetu bistveno bolj jasno kot meni. Negotovo sem se potikal med njimi in iskal lasten smisel v malem čolniču sredi viharja sprememb v svetu, stal med množico in kričal "Živel Janša!" ter poslušal kmeta Omana, ki se mi je v nekem trenutku, ko nam je na ploščadi pred parlamentom govoril o pravljici Svobodi, ki sem jo osebno povezoval predvsem s tem, da je dovolj tiste militarizirane družbe, ki me je vkleščala in sem jo dodobra spoznal leto pred tem, ko sem služil v JLA. Verjel sem v te besede svete preproščine.
Ko se je zgodilo, kar se je, ko sem hočeš nočeš pristal v takratni novi realnosti, sem dokaj hitro dojel, kje mi je mesto. Rekel bom, splet realnih okoliščin me je pripeljal do tega, da se je zgolj potrdilo to, kako zelo sem brezvezen. Da bom kot tak na neki način moral početi vse tisto, kar zgubam na tem svetu pripada: delati, delati, delati (delal sem celo po tri različne posle hkrati) in pozabiti na Heideggerjeva temeljna vprašanja, ki si jih vsak človek vsaj enkrat postavi. Očitno je bil ta enkratni joker, da se to vprašaš, v preteklosti zame že porabljen. Vedno bolj, z leti in izkušnjami, se mi je zdel prehitro izrabljen v partiji življenja. Preostalo mi je, da sem opazoval uspešne, ki so rezali, krojili in trgovali s platnom naših življenj, krmarili med svojimi ideološkimi prepričanji in bančnim računom z merlinovsko spretnostjo in trdnim sidrom smiselnosti svojih početij. Zame je bila to sfingina uganka, kako jim uspe? Okoli mene je vse cvetelo.
Na koncu sem si moral vsaj nekaj priznati, zmeraj sem tisto, kar sem počel, delal z veseljem in dostikrat sem, ko sem naletel na kakšne sprotne misli uglednih psihologov in raznoraznih, prav tako uspešnih ljudi, naletel na stavke, ki so name delovali pomirjujoče. Spomnim se besed nekega uglednega psihiatra, za katerega sem vedel, da ura predavanja stane okroglih 2000 evrov. V nekem članku je modro opozoril na napake, ki nas onesrečujejo. Na to, da počnemo stvari, ki jih ne delamo radi, z veseljem. Vsaj to sem uspel, če že nisem zmogel slediti vsem preostalim napotkom, ki so te vodili naravnost v raj. Na zemlji pa nam omogočali lep družinski portret, nekoliko podoben tistemu, ukradenemu v neki drugi arijski deželi, pod dežniki, videnem na zadnji proslavi ob osamosvojitvi.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.