Zagreb–Mostar (via Split)

Ko vlak z mostarskega kolodvora krene proti jugu, zapelje skozi tunel, speljan po vsej dolžini mesta. Iz tunela nato izstopi blizu znanih Carskih vinogradov, ki so že zdavnaj ostali brez svojega carja, kot je car ostal brez svojega sveta in zdaj samo ime tega vinograda spominja na stari svet carjev in kraljev, ki so radi na osvojenih območjih za lasten užitek zasadili vinograde, iz katerih je sonce, zaprto v steklenice z vinom, odhajalo v carsko prestolnico. Vlak je peljal mimo vinograda, oddrvel do reke, prečkal na njeno zahodno stran in ob reki Neretvi nadaljeval pot proti jugu vse do njenega ustja, široke plodne delte, ter se tam ustavil v pristaniškem mestecu, danes pozabljenem od vseh, razen od turistov, ki se iz njega s trajektom vozijo na Pelješac. Vso noč skozi mostarski tunel vozijo tovorni vlaki. Zunaj se že svita, jaz pa čutim, kako se hiša in cela moja soseska treseta kot želodec človeka, ki se zadržano smeji.
Ko sem včeraj v maminem stanovanju vstopil v dnevno sobo, sem zaznal vonj, ki mi je na obraz privabil širok nasmeh. Sin je po treh mesecih prišel domov in mama je kuhala njegovo najljubšo jed. Moja babica je, ko je bila še živa, vedno čakala, da pridem na obisk, saj sem ju od svojega osemnajstega leta vedno obiskoval. Enkrat sem jima celo pozabil povedati, da sem se preselil v drugo mesto. Ko sem jima med enim svojih nenapovedanih obiskov dejal, da sem pravkar prišel iz Splita, sta mi namenili le vprašujoč pogled. Včerajšnji dan je bil povezan z mojimi predhodnimi prihodi, z vonjem, ki sem ga zaznal v dnevni sobi. Morda so imeli neki drugi otroci nekih drugih staršev raje kakšne zrezke in krompir ali razne pite, toda jaz sem imel že od nekdaj od vseh jedi najraje japrak, sarmice z listi mladega ohrovta. Ko se ohrovt kuha, njegov vonj preplavi vso sosesko. Vonj in okus tega divjega zelja sta edinstvena, posebna, niti malo podobna čemurkoli drugemu. In ta vonj je bil zame vedno znak, da sem prišel domov, saj sta me mama in babica vedno pričakali z japrakom. To je del medgeneracijske igre v vsaki družini. Vonj in okus te hrane bi morala v meni prebuditi nostalgijo, pognati kolo spomina in me morda enkrat prepričati, da ostanem doma ter nikoli več ne grem nikamor in ju pustim čakati, da se njun otrok vrne. Toda mene še vedno noben vonj ni umiril in ustavil pred potepanjem naokrog.