Zdelo se je, da človek v vsem svojem življenju ne more raziskati vsega tega prostranstva. Na televiziji sem slišal tudi za Sarajevo, Zagreb, Beograd, rekli so mi, da sem se rodil v Ljubljani, vendar niti to ni spremenilo moje predstave o vesolju. Morda tudi ta mesta obstajajo samo kot otoki, ki lebdijo v temni neskončnosti.
Ne vem, kako dolgo sem živel v tem prepričanju, vendar nisem razmišljal niti o tem, od kod na primer prihajajo nogometni klubi, ki so vsako drugo nedeljo prihajali pod Bijeli Brijeg ter igrali proti Veležu. Nisem se na primer spraševal, kako stric Tonči pripotuje iz Maribora v Mostar. Moje predstave o svetu niso zahtevale logike. Vse je bilo preprosto, in če me je kdo kaj vprašal z namenom, da bi razbil moje predstave, se nisem pustil zmesti. Vsa ta vprašanja so bila neumna, medtem ko človek, ki jih je zastavil, očitno ni bil zelo bister, če mu ni bilo samo po sebi jasno, da je Mostar svet zase, poseben otok, ki lebdi v vesolju in na katerem življenje teče neodvisno od možnega obstoja drugih, njemu podobnih otokov.
Možno je, da sem o tem tukaj že pisal, toda če bi vam govoril o svojem otroštvu, bi mislili, da sem ga preživel v mestu, kjer vlada večno, neminljivo poletje. Vsi moji spomini so zoženi na tiste najlepše trenutke. Spomini so polni sonca in vsi so povezani z reko ter eno in edino plažo ob njej, za katero sem bil pripravljen trditi, da na svetu ni lepše, in glede na to, da je bil Mostar tako ali tako ves svet, je bila stvar zame še preprostejša od dejstva, da je Mostar edino z ljudmi poseljeno mesto in planet zase. Dolga plaža z velikimi prodniki je bila tako velika, da bi se lahko na njej zgodilo prav vse, kar si lahko predstavljate. Na njej bi se lahko odvile pustolovščine Hucka Finna in Toma Sawyerja, vse Kokove peripetije bi se lahko odigrale v sončni neskončnosti skupaj z grobo igro dečkov iz izmišljene Budimpešte Ferenca Molnarja. Najbrž se kot drugi danes že odrasli otroci Sredozemlja spominjam le teh brezbrižnih dni, ki sem jih preživel ob reki ali morju. Vse drugo sem potlačil in se mi prikazuje le kot iz konteksta iztrgana fotografija, trenutek, ki ga ni mogoče povezati z ničimer drugim.
Ni me zanimalo, kam teče Neretva in kako je mogoče, da se s starim fičkom vozim na morje, niti me vztrajanje pri tako neumnih argumentih ni moglo prepričati o nasprotnem in odvrniti od trmastih trditev, da je zunaj mostarske kotline samo globoko, neskončno in neposeljeno brezno. Moje življenje je bilo zame tedaj očitno vse življenje na svetu. Moj svet je bil ves možni svet in ljudje okoli mene so bili vsi ljudje na svetu. Nekdo bi rekel, da je to majhen svet, toda za majhnega dečka je njegova ulica tako ogromna kot Champs-Elysees ali Unter der Linden.
V tistem svojem malem svetu sem imel vse, kar sem potreboval, in sem bil najbogatejši človek, obdan z najbogatejšimi ljudmi
Naš svet je že zdavnaj izmerjen