Vemo, kaj pomeni biti novinar

Skupina novinarjev je po polletni preiskavi leta 2003 razkrila obsežen dosje otrok, ki so jih zlorabili katoliški duhovniki. Novinarska redakcija Boston Globa je za to prejela Pulitzerjevo nagrado. Šlo je za eno pomembnejših demonstracij moči in pomena novinarstva, ki je prekinila zaroto molka o zločinu, koalicijo prikrivanja cerkvenih in mestnih oblasti. Urednik Boston Globa v tistem času je bil Marty Baron, ki se je 2013. preselil na čelo Washington Posta. Januarja se je upokojil.

Voditelj Odmevov, novinar javne televizije Igor E. Bergant, je ta teden spomnil, kaj je Baron sporočil javnosti na vrhuncu trumpističnih napadov na novinarstvo, ko je nekdanji ameriški predsednik novinarje označeval za "izmečke", "nižjo obliko človeštva" ... Vsaka podobnost s tem, kar aktualna Janševa oblast pri nas - ali sedaj, ko je v vladi ali prej v opoziciji - izreka o novinarjih ("komunajzerjih", "družbenopolitičnih delavcih", "odsluženih prostitutkah" in tako dalje, direktor STA je po premierju Janši postal "sodelavec pri umoru" - nabor objavljamo v aktualni sobotni temi), ni naključna. Je namerna. In je srhljiva. Baron je tedaj, ko se je Trump znašal nad mediji, rekel takole: "Mi nismo v vojni, smo na delu. Opravljamo svoj poklic." V tednu, ki se je začel z mednarodnim dnevom svobode medijev in se končuje z dnevom Evrope, odločno ponovimo, da je napad na neodvisno novinarstvo napad na demokracijo. Lomljenje novinarstva ob vzporednem slabljenju nadzornih institucij, ki predstavljajo imunski sistem družbe pred odkloni in tudi pred virusi avtoritarnosti, je demontaža demokratičnih postulatov države. Vlada Janeza Janše je s kršenjem dveh zakonov, zakona o Slovenski tiskovni agenciji in PKP7, na rob preživetja potisnila medijsko organizacijo, ki jo je urednik športa na STA Gorazd Jukovič v četrtkovi Tarči upravičeno poimenoval temelj novinarstva. Ko se majejo temelji, pokajo tudi nadstropja, zgrajena na njih. Od agencijskega servisa je tako rekoč življenjsko odvisnih veliko slovenskih medijev, še posebno manjših, lokalnih in regionalnih. STA ima ob tem še posebno državotvorno vlogo v javnem prostoru - bila je eden od atributov komunikacijske suverenosti, ko je pred 30 leti nastajala slovenska država. Donacijska kampanja za #obSTAnek ob lomastenju oblasti po novinarstvu ni nabiranje miloščine za plače tam zaposlenih novinark in novinarjev. Ob vladnem ignoriranju lastnih zakonov pa domačih in mednarodnih pozivov, naj se zagotovi financiranje javne službe STA, je refleks, ki kaže, da slovensko novinarstvo pod pritiski ne bo klonilo. Da je solidarnostna fronta dovolj močna, do bomo svoje delo opravljali naprej. Ogledala, ki ga nastavljamo vsaki oblasti, ne bomo umaknili. In v njem so podobe trenutno sramotne: za obstoj tako pomembnega medija, kot je STA, pošiljamo donacijske esemese, za ljudi z roba zbiramo zamaške. Odpoved vitalnih funkcij in razumevanja tega, kaj je država, je uničujoče za perspektive vsake družbe; prav tako, da pravno državo in ustavni okvir ministrski vodja represivnega aparata razume na ravni redarjev z vaške diskoteke - pa jim verjetno delamo krivico - ali pa premier kot supermarket, v katerem si vzameš le to, kar ustreza oblasti.

Ne, nismo v vojni, vemo samo, kaj pomeni biti novinar. To dolgujemo javnosti, generacijam novinark in novinarjev, ki so ta poklic razvijali tudi v nesvobodnem komunističnem času in po njem, ter generacijam, ki želijo vanj vstopiti kljub težkim razmeram. Ponosni smo, da prav v današnji prilogi pišejo naši perspektivni, mladi avtorji. Večer jutri praznuje 76 let. Tudi izjemna tradicija časnika, ki je šel skozi zgodovinske prelome in viharje, nas vsak dan navda z zavestjo, da moramo s tem, kar novinarstvo predstavlja v družbi, ravnati profesionalno in odgovorno. Zavedamo se, da ne delamo vsega prav, vemo, da delamo napake, ki jih moramo popravljati, jasno nam je, da mora biti naše delo podvrženo kritiki, tudi neprizanesljivo ostri, in sposobno samoreflektivnega soočenja z njo.

Ker smo v tednu, ki slavi tudi največji mirovni projekt moderne dobe, združeno, povojno Evropo, velja končati z mislijo še ene avtorice iz te izdaje V soboto, dr. Mateje Ratej, zgodovinarke, ki danes predstavlja izjemno pomemben glas. V nedavno izdani knjigi Svastika na pokopališkem zidu, kjer popisuje predvojni Maribor in vzpon hitlerizma v krajih na robu slovenskega narodnega prostora, opozori, da smo v časih, ko moramo skozi zgodovinske lekcije človeštva prepoznati in razorožiti za skupnost pogubne vzorce družbenega razkrajanja. Ti vznikajo v času tveganega družbenega prehoda v digitalnost in s tem padca imaginarija, vzpostavljenega po drugi svetovni vojni, ki ga je pospešil globalni odziv na covid-19.