Ekonomija, kot smo jo poznali nekoč, ne obstaja več in kot znanstvena disciplina ne rešuje realnih problemov ljudi in družbe, ampak se ukvarja s problemi, ki ne obstajajo več.
Vzemimo za primer inflacijo. Profesorji ekonomije na univerzi študente učijo, da je temeljna naloga države, da zagotavlja stabilnost cen. V tem smislu ekonomisti kategorično zagovarjajo stališče, da je vedno treba paziti na nevarnosti, ki jih s seboj nosi inflacija. Nekontrolirano tiskanje denarja je, skladno s to tezo, samo po sebi greh. Predpostavka je, da bo, če se s skupnim delovanjem države in centralne banke zagotovi nadzor nad inflacijo, trg sam naredil svoje in našel naravno ravnotežje v stopnji brezposelnosti. Stabilnost cen potemtakem predstavlja ugodno okolje za investitorje, ki bodo zagotovili zdrav gospodarski napredek. Teorija, po kateri mora biti vloga države omejena le na upravljanje mase denarja, je v zadnjih treh desetletij postala aksiom, ki so ga ekonomisti (in politika) razglasili za nekaj, kar temelji tako tekoč na logiki "zdrave kmečke pameti".
Zato se danes vsaka politična debata začne z ritualnim potrjevanjem verskega prepričanja o pogubnosti državne potrošnje. Ta parola ostaja močna kljub dejstvu, da od zadnje gospodarske krize centralne banke velikih držav konstantno spuščajo v sistem svež denar, preko katerega poskušajo neuspešno izzvati inflacijo, ki bi bogate stimulirala, da s svojim bogastvom naredijo nekaj koristnega. Svetovna ekonomija se danes v veliki meri razlikuje od ekonomije pred zadnjo krizo. Empirično je dokazano, da upad brezposelnosti ne pelje v višanje urne postavke, tiskanje denarja pa ne proizvaja inflacije. Kljub temu jezik v javni debati in učenje v učbenikih ekonomije ostajata nespremenjena.
Današnji ekonomisti niso posebno dobri pri napovedovanju finančnih zlomov in pri razvijanju modelov gospodarskega napredka, ki bi na primer upočasnil klimatske spremembe. Čeprav praktično vsakič zgrešijo pri napovedi, si še vedno jemljejo pravico, da v javnosti govorijo s pozicije intelektualne avtoritete. Pravi problem je v tem, da se ekonomija na fakultetah ne poučuje kot zgodba o soočenih ideologijah in nasprotujočih si teorijah, ampak kot disciplina, ki je podobna fiziki, oziroma kot zgodovina skupnega iskanja univerzalno veljavnih, neovrgljivih in matematično dokazljivih resnic. Redki ekonomisti so v takšnih okvirih ekonomske znanosti označeni za utopiste (na primer David Harvey, Wolfgang Streeck ali Janis Varufakis), ki verjamejo v nemogoče. Da je situacija še hujša, potrjuje dejstvo, da so psihološke predpostavke, na katerih temelji neoklasična ekonomija, kolonizirale ves šolski sistem, preko katerega vplivajo na naše razumevanje sveta.
Javnosti tako ni jasno, kako je mogoče, da kljub vedno večjemu proračunu revni ostajajo revni; da se kljub stalni gospodarski rasti ta nikakor ne manifestira v izboljšanju življenjskega standarda večine slovenskih državljanov
Čarobnih dreves je veliko. Reče se jim banke
