Filmski Portorož je vsak september prostor za debate in polemike o slovenskem filmu med filmarji, filmsko stroko in kritiki. Marsikdo ima o njem mnenje, kritiko, opazke, a pod črto je koristen predvsem v tem smislu, da kopico takšnih in drugačnih prekarcev vsaj za en teden združi na enem mestu zunaj hrupne prestolnice v nekoliko bolj sproščenem obmorskem vzdušju ob filmih, druženjih in vinu. To tudi tukaj velikokrat odpira resnico, čeprav je filmski svet sestavljen iz iluzij in prividov - in pri tem ne manjka stiskov roke s figo v žepu, prijaznih nasmehov, da se zagotovi naslednji posel, ali pritiskov, kdaj se bo pokazal kateri film. A le minimalna distanca od čara rdeče preproge in laskajočega šarma pred pravimi osebami vsako leto razkrije marsikakšen koristen uvid o stanju festivala in kondiciji slovenskega filma. In ne, to ni odgovor na vprašanje o lokaciji festivala, ki je vsako leto vroča tema zaradi razmeroma slabega obiska zunanjih gledalcev, je pa mogoče odgovor na vprašanje, ali je ob vseh filmskih festivalih in institucijah v Ljubljani še FSF potrebno tiščati v center filmsko že tako centralizirane Slovenije.
Prvi korak k izboljšavi je obravnavanje AV-sektorja tudi kot del gospodarstva in ne le kulture
Menjava generacij
Ena od najbolj očitnih ugotovitev letošnjega festivala je gotovo ta, da slovenski film definitivno doživlja menjavo generacij. To niti ni pretirano nova ugotovitev, saj so vse vesne za najboljši slovenski film od leta 2012 prejeli filmarji in filmarke, mlajši od 40 let (sem štejemo tudi zmago Družine Roka Bička leta 2017, ko so uvedli bizarno pravilo, da dokumentarni film sam ne more slaviti, ampak mora biti ob tem razglašen še igrani zmagovalec, kar je takrat postal Ivan Janeza Burgerja - in smo s tem dobili dva zmagovalca). A letos je izjemno zmagoslavje s kar enajstimi nagradami za film Zgodbe iz kostanjevih gozdov Gregorja Božiča in nagradama za najboljši dokumentarec filmu Hči Camorre Siniše Gačića in za najboljši kratki film Raju Mitje Lična in Sonje Prosenc (ki je znova tudi slovenska kandidatka za tujejezičnega oskarja z lansko Zgodovino ljubezni) to postalo jasno kot beli dan. Kar podkrepljuje še odmevnost prvega igranega celovečerca Matjaža Ivanišina Oroslan, zanimiv pristop omnibusa kratkih filmov Kratki rezi, srčen, pa čeprav s težavo zaradi številnih smrti sogovornikov (poleg Šalamuna še njegove nekdanje partnerke in njegovega sina, Metke Krašovec in Aleša Debeljaka) posnet dokumentarec o Tomažu Šalamunu Buča na vroči strehi sveta in študentski zmagovalec Alzheimer Cafe. To so potrdili tudi ogledi filmov, saj je starejša generacija filmarjev večinoma postregla z bledimi stvaritvami brez izvirnih idej in estetskih presežkov, medtem ko je mlajša generacija do 40. leta večinoma postregla vsaj s svežimi idejami in pristopi, če že ne z odlično izvedbo. Tematsko so na filmski zemljevid postavili spregledane slovenske pokrajine, kot sta Benečija in Porabje, odprli teme družbenih obstrancev in pozabljenih marginalcev in se pogumno lotili novih estetskih pristopov ter razvijanja lastnega, avtorskega filmskega jezika. Čeprav se obrat dogaja tudi na področju podeljevanja javnega sofinanciranja, pa bi bilo ob še vedno nizkih javnih sredstvih, ki so namenjena za realizacijo filmov (letos dva milijona evrov za celovečerce), treba razmisliti, kako jih bolj pametno podeljevati in razporediti ter kako jih odmevnosti slovenskega filma primerno še naprej povečevati.
Ob tem si je v spomin dobro vtisniti še misli, ki jih je na nedeljski podelitvi izrekla glavna žirija letošnjega festivala: igralka Živa Selan, režiser Rok Biček in Boban Jevtić, nekdanji direktor Filmskega centra Srbije, ki je lani pod njegovim vodstvom dosegel rekordni proračun blizu 13 milijonov evrov. "Slovenski film se danes nahaja na pomembni prelomnici. Največje vlaganje države v film v zadnjih desetih letih je doprineslo k temu, da imamo na letošnjem, 22. Festivalu slovenskega filma kar 57 del v tekmovalnem programu v različnih kategorijah. Pomembnejše od te številke je tematska in produkcijska raznolikost, na katero nismo navajeni. Letos smo lahko videli filme, ki nadaljujejo našo močno tradicijo avtorskega filma, lahko smo videli žanrske filme in filme, ki premikajo estetske meje in s tem vzpostavljajo povsem nov prostor v domači kinematografiji. Še posebej pomembno je, da se je slovenski film začel osvobajati kompleksa majhne kinematografije, provincializma in ukvarjanja z izključno lokalnimi temami brez mednarodnega potenciala. To so prepoznali tudi festivali A-kategorije, kot so Toronto, Locarno, Berlin in Karlovi Vari, kjer so letos imeli premiere nekateri naši filmi. Vendar je to šele začetek. Da bi se slovenska kinematografija še naprej razvijala, postala del nacionalne identitete in prepoznana v svetu, je nujno, da država še naprej investira v talentirane filmske ustvarjalce, v produkcijo in proizvodnjo filmov ter celotno tehnično bazo," je na podelitvi prebral Biček, ki kljub dvema vesnama za najboljši slovenski film (Razredni Sovražnik leta 2013 in že omenjena Družina leta 2017) sredstev za realizacijo naslednjega celovečerca Črna mati zemla letos ni dobil.
Študija: AV-sektor potreben jasne strategije in več vlaganj
Da ta ponavljajoča tema zadnjega desetletja ni zgolj jadikovanje filmarjev za več denarja, so letos potrdili tudi ekonomisti iz svetovalnega podjetja Deloitte Slovenija, ki so na festivalu predstavili Študijo državnih podpor ter ekonomskih in fiskalnih učinkov avdiovizualne industrije v Sloveniji. Študija je pokazala, da je bruto dodana vrednost avdiovizualnega (AV) sektorja v zadnjem desetletju kljub stagnaciji državne podpore narasla s 100 milijonov evrov leta 2008 na 170 milijonov lani. Pri tem sta oba govorca, Gregor Skender in Luka Vesnaver, ki sta vodila študijo in predstavila rezultate, večkrat poudarila, da to nikakor ne pomeni, da bi morali vanj vlagati manj, ampak kvečjemu obratno. Multiplikator AV-sektorja je namreč 1,8, s čimer je ekonomski učinek 1,8-krat višji od neposrednega, kar se pozna na številnih sektorjih in industrijah, saj se pomemben del proračuna projektov porabi za nakup blaga in storitev na lokalnem trgu. Ob bolj strateškem in sistematičnem pristopu bi bilo ta multiplikator mogoče še znatno povišati: evropsko povprečje se giblje okrog 2,3, medtem ko Kalifornija za primerjavo beleži multiplikator 4. Slovenski AV-sektor že ima pomembne kratkoročne in dolgoročne učinke na lokalno gospodarstvo, ugotavlja študija, ima pa tudi visok fiskalni učinek, saj 40 odstotkov bruto dodane vrednosti s prispevki neposredno vrača v državni proračun. AV-industrija je tudi pomemben izvozni sektor storitev, kar je v Sloveniji, ki je zelo odvisna od industrijskega izvoza, pomembno ohranjati in nadgrajevati za vzpostavljanje uravnoteženje. Dodati še velja, da večino prihodkov in bruto dodane vrednosti ustvarijo mikro in majhna podjetja, pri čemer v sektorju prednjačijo prekarci (samostojni podjetniki in kulturniki, honorarci ...), kar še dodatno kliče po urejanju in izboljšanju njihovega položaja.
Nekatere od ključnih ugotovitev študije, kje so slabosti slovenskega AV-sektorja, so bile še pomanjkanje jasnih nacionalnih in lokalnih strategij za AV-področje zaradi neprepoznavnosti prednosti industrije, slabo razviti distribucijski kanali (kinodvorane, vsebine na zahtevo), nerazvit sistem spodbujanja investicij filmske industrije (zaradi česar nas že po desni in levi prehitevajo praktično vse države v soseščini), kadrovska, finančna in tehnična podhranjenost, odsotnost zasebnih investitorjev in s tem odvisnost od javnih sredstev (ki je značilna za večino majhnih trgov). Prvi korak k izboljšavi, ki ga svetujeta Skender in Vesnaver, je, da se začne sektor obravnavati tudi kot del gospodarstva in ne le kulture, kar bi povečalo možnosti za podporo in gojenje potencialov, razmisliti pa bi bilo vredno tudi o loterijskem davku oziroma davku na igre na srečo, ki bi se stekal v AV-sektor. To so na primer storili Madžari, ki so že pred nekaj leti uvedli tudi davčno olajšavo za tuje produkcije v državi in postali druga najbolj priljubljena destinacija ameriških studiev v Evropi. AV-sektor tam predstavlja že 0,15 odstotka bruto domačega proizvoda. Z nami primerljive države Estonija, Litva in Latvija so se prav tako koordinirano lotile podvojitve financiranja sektorja in s tem povišale tržni delež domačih filmov na 35 do 40 odstotkov (pri nas se giblje od 6 do 10 odstotkov), hkrati s tem pa beležijo tudi rekordno povišanje zasebnih investicij, je ob tem povedala direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar.
So pripravljeni kritiko sprejeti na zrel in neoseben način?
Srečna roka s koprodukcijami
Slovenski filmski center je imel letos res srečno roko s koprodukcijskimi sodelovanji, saj je podprl zelo dobre in tudi odmevne filme, ki so pred Portorožem večinoma že potovali po številnih festivalih ali pa še bodo. Prednjači zmagovalec vesne za najboljšo koprodukcijo Bog obstaja, ime ji je Petrunja, makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, ki je odmeval že februarja na Berlinalu, vmes potoval po številnih mednarodnih festivalih in se bo potegoval tudi za nagrado za najboljši evropski film Lux. Pestro festivalsko pot so imeli tudi že Šivi srbskega režiserja Miroslava Terzića, ki so prav tako pobrali že deset mednarodnih nagrad. Dobre odzive sta zaenkrat poželi tudi večinsko hrvaški koprodukciji Dnevnik Diane Budisavljević in Moj dedi je padel z Marsa, obeta pa tudi film slovenskega režiserja Martina Turka Dober dan za delo, ki se je po podpori za razvoj projekta - zanimivo - neuspešno prijavljal za sredstva za realizacijo filma v Sloveniji, nato pa jih dobil v Bosni in Hercegovini, film pa je podprla tudi Turčija. Ob tako dobri beri se je vsekakor smiselno vprašati, zakaj so se ti filmi, ki so se vrteli v razstavišču Monfortu, skoraj vsak večer pokrivali s slovenskimi celovečerci v tekmovalnem programu, ki je potekal v 20 minut oddaljenem Avditoriju Portorož.
Kdo se boji filmske kritike?
Nenavaden je tudi odnos Festivala slovenskega filma do filmskih kritikov in kritičark, saj se je letos prvič po več letih zgodilo, da nanj ni bila povabljena filmsko-kritiška žirija. Ob kar 23 vesnah, od katerih lahko svoje podelijo strokovnjaki, občinstvo in člani Art kino mreže Slovenije, je nedopustno, da tega ne moremo storiti tudi tisti, ki vso leto spremljamo in za bralce, poslušalce in gledalce ocenjujemo filmsko produkcijo z vsega sveta. Še več, filmski kritiki letos po nekaj izvedbah festivala nismo bili povabljeni niti v strokovni program, kjer se je v zadnjih letih vedno do zdaj našlo mesto.
Ob tem se postavlja vprašanje, kdo se boji filmske kritike in zakaj si je ne predstavlja kot del slovenskega filma. Odgovorov je več, saj se neposredni in posredni pritiski na kritične glasove v zadnjih letih stopnjujejo, a festival, ki naj bi bil osrednji dogodek slovenskega filma, si tega ne bi smel privoščiti. Seveda si ne gre zatiskati oči, da je namenjen predvsem promociji slovenskega filma, a brez kritične presoje bo ta na dolgi rok nedvomno slabši. Filmska kritika je nepogrešljiv sestavni del filmske umetnosti in predstavlja most med filmskimi ustvarjalci in gledalci, saj se trudi podajati nepristranski pogled na kakovost filmov, kar ni koristno le za občinstvo, ampak je lahko tudi za filmarje in njihove financerje – če so kritiko seveda pripravljeni sprejeti na zrel in neoseben način.
Od razvlečene do ekspresne podelitve
Če sem na teh straneh pred dvema letoma pisal o pretirano razvlečeni podelitvi, se je ta letos ekspresno pohitrila – celo tako, da nekateri soustvarjalci svoje vesne niso dvignili na odru in pred televizijskimi zasloni. Temu je verjetno botroval prav prenos na Televiziji Slovenija, a brez težav bi se lahko namesto tega odpovedali kakšni neposrečeni domislici, kot je bilo sicer kdaj tudi simpatično, a večinoma mučno in amatersko prepevanje pesmi iz slovenskih filmov s strani slovenskih filmarjev. Ideja o mladi trojici voditeljev – sicer odličnih igralcih iz lanskega filma Posledice: Mateju Zemljiču, Timonu Šturbeju in Gašperju Markunu – ki gre v korak z zgornjim pisanjem o menjavi generacij, je bila sicer v osnovi posrečena, a ni bila najbolje izvedena. Še najbolje so delovali vnaprej posneti pobrani vtisi s festivala, druge šale in vidna živčnost voditeljev, ki so bili res vrženi v nedodelano in ekspresno celoto, po vrhu potekajočo še v živo pred televizijskimi kamerami, pa so na žalost izpadli neprepričljivo in mestoma prisiljeno.
