zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

V SOBOTO

(ŠESTI DAN) Rdeči valček

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Američani so v minulih dneh spet romali na volišča. Množično, kot so stali v vrstah, da so lahko vplačali listič njihove inačice lota, igre Powerball. V torek je glavni dobitek na lotu, težek neverjetni dve milijardi dolarjev oziroma prav toliko evrov, pobral nek srečnež v Kaliforniji. Kdo je pobral glavni dobitek na torkovih volitvah, pa morda vse do konca leta ne bo natančno znano.

Vmesne volitve (midterm elections) so v ZDA tradicionalno na polovici mandata predsednika države. Četudi ljudje volijo vseh 435 članov spodnjega, predstavniškega doma parlamenta, imenujejo jih kongresniki, in približno tretjino članov gornjega doma, senata, gre v resnici za nekakšen referendum o liku in delu predsednika države ter stranke, ki stoji za njim. A ne povsem; kongresnike in senatorje ljudje izbirajo tudi po osebnih preferencah, ne samo po strankarski pripadnosti. To velja zlasti za volivce, ki se označujejo za neopredeljene.

Na oblasti v Združenih državah Amerike je trenutno demokratski predsednik Joe Biden, ki bo še v tem mesecu dopolnil 80 let. Po anketah, tem svetem gralu ameriške politike, je njegova priljubljenost med državljani nizka, manj kot 40-odstotna. Jasno, višja med zapriseženimi demokrati in skoraj nična med republikanci. Četudi je eden od naslednjih svetih gralov, stopnja brezposelnosti, nizka, pa ljudje ne marajo ne njega ne njegove politike. V očeh Američanov je pač kriv za inflacijo, divjanje cen od goriva do najemnin, pač za nižanje življenjskega standarda. Prav nič jih ne briga, da je tako in huje skoraj povsod po svetu, pozabili so tudi, da so prav ameriške banke pod tedanjim republikanskim predsednikom Georgeom W. Bushem leta 2008 zakuhale najhujšo svetovno gospodarsko krizo. Biden je kriv, ker so cene bencina poleti skočile nezaslišano visoko, čeprav so ZDA največja svetovna proizvajalka nafte in plina. In pika. Kaj pa se je toliko ukvarjal s pravico do splava namesto s tem, da je polni rezervoar nesramno požrešnega forda nesramno drag.

Na takšnem valu ekonomskega nezadovoljstva so ankete skupaj z mnogimi političnimi analitiki napovedovale zgodovinski polom demokratov na vmesnih volitvah. In, ne prvič, krepko usekale mimo. Ko nastaja ta komentar, še ni povsem jasno, kdo bo imel od prihodnjega leta večino v predstavniškem domu in senatu, zagotovo pa se napovedani rdeči val, popolni triumf republikancev, ni zgodil. V ZDA je namreč tradicionalna barva republikanske stranke rdeča. Četudi bi ji glede na njena skrajno konservativna stališča glede abortusa, priseljevanja, odnosa do orožja, obdavčitve najbogatejših in tako dalje v Evropi prisodili črno. Napovedani rdeči val ni bil cunami, prej samo valček.

Prelahko bi bilo oceniti, da so se ameriški volivci in volivke v zadnjem trenutku zavedli nevarnosti trumpovske politike, ki je v zadnjih letih povsem zadominirala v republikanski stranki, da so se zbali za stanje demokracije in človekovih pravic ... Morda so se - tisti neopredeljeni in tudi bolj zmerni konservativci - počasi naveličali nenehnih zgodb o ukradenih predsedniških volitvah pred dvema letoma, pa vsemogočih teorij zarote, ki jih zlasti desnica širi po družbenih omrežjih, in še česa. Kot so se neukročenega bivšega predsednika, ki naj bi morda še ta mesec napovedal svojo kandidaturo za Belo hišo leta 2024, naveličali tisti zmernejši v establišmentu konservativne stranke. Pojavljajo se že prva imena Trumpovih protikandidatov za predsedniško strankarsko nominacijo - in zmerni konservativci upe polagajo v novega/starega guvernerja Floride Rona DeSantisa. Ki je s svojimi 44 leti skoraj pol mlajši od Bidna ali Trumpa.

Toda Bidna, če se bo odločil za vnovično kandidaturo ali ne, čakata peklenski dve leti. Izhajajoč iz predpostavke, da bodo republikanci zavzeli vsaj en dom parlamenta, bo vsak njegov predlog, če pač ne bo šlo za predsedniški izvršni ukaz, naletel na blokado. In potem se bo vlekel znani politični daj-dam, ki so ga skusili praktično vsi ameriški predsedniki. Kongresniki - pa tudi senatorji - imajo v rokah odločanje o financah in s tem v žepu predsednika iz nasprotnega političnega pola. Poleg tega bodo demokratom še dolgo grenili življenje člani vrhovnega sodišča, kjer prevladujejo konservativci, in kar se je najbolje videlo pri odpravi pol stoletja trajajoče pravice do abortusa.

Da je na kocki demokracija, so pred volitvami lajali v volivce tako demokrati kot republikanci. Zdaj, ko si bodo predvidoma delili oblast, bodo lahko storili kar največ, da ne bo tako. A za vladavino demokracije, prava in človekovih pravic je potrebno še kaj več kot le zmaga na volitvah.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?