V četrtek je bil svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Ob tej priliki je Bralno društvo Slovenije na naslove novoizvoljenih poslank in poslancev Državnega zbora RS poslalo odprto pismo. Imenovali so ga Dostop do knjige je dostop do znanja in temelj socialne pravičnosti. Poziv so utemeljili na domačih in mednarodnih raziskavah, ki že več let kažejo na upad razumevanja prebranega in motivacije za branje med mladimi. Tik pred dnevom knjige razkriti rezultati letošnjega nacionalnega preverjanja znanja temu pritrjujejo. Govoriti je mogoče o splošnem in permanentnem slabšanju znanja učencev in o posebej izrazitem padcu pri slovenščini.
Zato so se v pozivu zavzeli za določitev namenske proračunske postavke za nakup kakovostnih sodobnih knjig v vseh šolskih knjižnicah. "Knjiga in branje izginjata iz domačega okolja. Knjiga, sploh pa kakovostna, ni več samoumevni del otroštva. Otrok brez dostopa do knjižnih vsebin v domačem okolju je zato v veliki meri odvisen od tistega, kar mu ponudi šola."
Kar nekaj let je trajalo leporečenje, da dandanes mladi - in odrasli - ne berejo manj, temveč drugače. Četudi se zdi, da bolj visijo na podobah kot besedah, celo res obstaja možnost, da preberejo isto količino besed kot bralci knjig. Samo da jim to branje pač ne pomaga, da bi sami postali pismeni, samo da jim to branje pač ne pomaga, da bi sami postali homo sapiens. Dokazano dejstvo je, da branje kratkih sporočil in novic ne pripomore k razbiranju kompleksnosti sveta in življenja, k občutenju drugih ljudi, ne veča miselnih kapacitet in ne pripomore k vztrajnosti. To vse omogoča samo branje dobrih knjig, celo branje slabih knjig pa daje vsaj nekaj od naštetega.
Pismo poslancem državnega zbora izpostavlja socialno pravičnost, vendar med branjem in lastništvom knjig dandanes ni tako jasnih korelacij kot nekoč. Vzrok za manko knjig in branja v sodobnem svetu ni samo socialna deprivilegiranost. V Sloveniji se nebralci oziroma nekupci knjig zelo radi izgovarjajo na cene knjig, vendar je raziskava pokazala, da nekupovanje in nebranje knjig ni značilno samo za socialno šibkejše, temveč strmo upada tudi med premožnejšimi in med izobraženimi. To pa navsezadnje pomeni tudi, da je danes do formalne izobrazbe in premoženja mogoče priti tudi brez knjig. Zato ne bi smelo čuditi, da upad bralne kulture spremlja še en trend – odkrito priznavanje nebranja. Nebranja več ni treba skrivati ali se ga sramovati.
Kakšno usodo bosta torej knjigi napisala novi sestav državnega zbora in sestavljajoča se vlada? V novem SDS-ovem načrtu ministrstev ministrstvo za kulturo sicer ostaja – spomnimo, da je bilo v času druge Janševe vlade že pripojeno k superministrstvu ideoloških aparatov države -, popolnoma pa je umanjkalo v spekulacijah o razdelitvi resorjev. Evidentno je, da ga noče nobena stranka oziroma da ga bo dobila pač tista, ki bo izgubila bitko za želene stolčke.
Vztrajno se bo na vseh nivojih treba boriti za to, čemur smo včasih rekli minimalna civilizacijska norma.
Medijem večkrat očitajo, da v predvolilnih anketah kandidatov ne sprašujemo o programih za kulturo ali celo o njihovih kulturnih preferencah. Ni res, da jih ne sprašujemo, res pa je, da je za to škoda časa in prostora. Letos so vse stranke napovedale povečanje proračuna za kulturo, in to ne prvič. Tega ni tako težko izreči in celo ne tako težko narediti, saj se absolutna vrednost po navadi - ne pa vedno - res poviša, delež sredstev za kulturo v okviru državnega proračuna pa ostaja ves čas približno enak. Med anketiranimi ni bilo Resni.ce, ker takrat nihče ni resno računal nanjo in ker se je zdelo, da o programu za kulturo nima smisla govoriti s človekom, ki je na vprašanje, kdo sta letošnja dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo, odgovoril: Katere nagrade, v kateri občini?
Zdaj je predsednik državnega zbora. Vodja poslanske skupine SDS v tej skupščini pa je svojo poslansko pozicijo v preteklosti že izkoristila za to, da je sprožila gonjo proti bralni znački, s katero da še zmeraj po nepotrebnem morijo otroke. Ko je to izrekla leta 2019, je bila še pionirka protikulturnega diskurza, danes je ta samoumeven. Tako kot si nihče ni mogel predstavljati, da bi lahko postali pritlehnost in nasilnost političnega diskurza tako transparentni, kot sta postali z Donaldom Trumpom, si tudi nismo znali predstavljati, da bi lahko politiki tako neposredno ščuvali proti umetnosti, kulturi, znanosti. Ampak to nas v tem mandatu očitno čaka. Poteza Bralnega društva – ki se ji pridružujejo agencija za knjigo ter društva bibliotekarjev, pisateljev in prevajalcev - je na videz naivna, toda edina smiselna in preroška: vztrajno se bo na vseh nivojih treba boriti za to, čemur smo včasih rekli minimalna civilizacijska norma.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
