Večina tistih, ki je dobila Stritarjevo nagrado za mladega kritika, je kmalu po tem nehala pisati kritike. Vi to počnete še vedno. Kam je od vaših začetkov šla kritika in kam literatura?
"Veliko se je spremenilo, odkar sem začel. Najprej, sam položaj kritike znotraj dnevnega časopisja – ki se seveda kaže tudi v višini oziroma nižini honorarjev. Imel sem srečo, da sem stopal v prostor, ki je bil bistveno bolj naklonjen kritiki, dobili smo honorarje kot novinarji komentatorji, ne začetniki. To ni nepomembno in danes bi se za to delo bistveno težje odločil.
Drugo pa je, kar se je zgodilo z literarnim prostorom oziroma knjižnim trgom. Produkcija je eksplodirala, imamo hiperprodukcijo. Tisk knjige je zmeraj cenejši, sploh v primerjavi z avtorskimi honorarji - ki se tudi nižajo. Za prvi kresnik, v Razkrižju ga je leta 1991 dobil Lojze Kovačič za Kristalni čas, je bilo v igri 24 romanov, danes jih je približno 140. Enako je z gledališko produkcijo. Nekdo, ki bi hotel danes spremljati vsa večja gledališča, je obsojen na to, da bo lep del svojega delovnega časa preživel v prometnih zamaških.
"Ta svet podrsuje na mestu - in če nima smeri razvoja, mi več nimamo orodja, s katerim bi lahko merili, kaj je vrednost literarnega dela, kaj je progresivno, kaj je morebitna naslednja linija literature"
Pa še nekaj se je spremenilo. Včasih je obstajal bistveno večji konsenz, kaj je dobra literatura. Imeli smo eksistencialistično literaturo, modernistično pisavo, potem pa knjižničarsko, citatno pisavo in novo prozo … Danes je velika težava s kriteriji. Redko se zgodi, da bi različne žirije prepoznale ista dela. Med nagradami, na primer kritiškim sitom, Cankarjevo nagrado in kresnikom, po navadi ni ujemanja imen in del. Mislim, da je za to krivo predvsem to, da več ne verjamemo v kakršnokoli utopijo. Ta svet podrsuje na mestu, in če nima smeri razvoja, mi več nimamo orodja, s katerim bi lahko merili, kaj je vrednost literarnega dela, kaj je progresivno, kaj je morebitna naslednja linija literature. Danes imamo stanje, o katerem je pisal Christopher Lasch že v sedemdesetih letih v knjigi Kultura narcisizma: vsak se ukvarja s svojim lastnim nelagodjem v svetu. Velja tudi za usmerjenost na telo, s katerim imamo zdaj večjo zadrego. Hkrati pa je prišlo do temeljnega preobrata tudi na nivoju resnice. Povzročila ga je ekstaza komunikacij in samohvaljenja. Toliko samohvaljenja ni bilo še nikoli. Ne vem, mogoče narobe razumejo pregovor, da se dobro blago samo hvali. Mišljeno je ravno obratno. Tega je toliko, da je nam, ki smo bili vzgojeni v nekem drugem duhu, včasih prav nerodno. A seveda se to ne dogaja samo na področju literature. Najvišji svetovni politiki se hvalijo, da delajo stvari najboljše na svetu, mi pa vidimo, da so pravzaprav opravilno nesposobni.
Ob samohvali pa imamo še strašni marketinški propagandni stroj. Zaradi tega je kritika bolj pomembna, kot je bila - oziroma kot bi morala biti bolj pomembna. Pogosto imam občutek, da je samo prezrcaljenje tistega, kar piše na zavihku, moralo pa bi biti obratno: kritika bi morala biti do tistega maksimalno skeptična. Tisto je reklama, kritika pa bi morala – če se izrazim marketinško tržno – biti tista, ki kontrolira kvaliteto proizvoda. Preveriti bi morala, ali je knjiga res takšna, kot je predstavljena."
Še nekaj se je zgodilo, bi rekla. Včasih smo verjeli, da je literatura avtonomna, ker ni pomembno kaj, temveč kako. Zdaj več kot estetska in spoznavna dimenzija šteje etična. Etični obrat, nova občutljivost do družbe in narave je, o tem se res vsi strinjamo, zelo pomembna. Ampak a je bolj pomembno, da delo sledi tej senzibilnosti, ali da je takšno delo dobro napisano?
"Zdi se mi, da je prišlo do mikroutopij. Kar naenkrat smo ugotovili, da so uporniki, disidenti, posamezniki, ki se postavijo proti sistemu, samo ena plat. Zdaj imamo veliko marginaliziranih skupin, predvsem glede spolne identitete. To so za posameznika zelo pomembne stvari, a ob tem morda spregledujemo globalne civilizacijske premike, ki jih je pravzaprav težje misliti. Delavske pravice proti kapitalu, posameznik proti ideologiji – te fronte so se do tolikšne meje zmehčale, da je bojišč ali linij stika kar naenkrat nepreštevno. Vsak se tega loteva, kakor pač najbolje zna, in kritika temu sledi po svojih najboljših močeh. Težko je pokriti in sprejeti vse te obrobne in zmeraj bolj nepomembne izkušnje - kot sem rekel, ne nepomembne za posameznika, temveč za trend, v katerega gre civilizacija - in ga ne znamo ustaviti.
Kar se ekologije tiče, pa imamo na eni strani zahteve po permanentni rasti, na drugi pa ugotovitve, da tako ne gre več. V teh bojih kapital vedno znova zmagal. Imam to srečo, da imam enega od čolnov na jadranskem otoku, kjer je civilna iniciativa uspela preprečiti gradnjo pomola, ob katerem bi pristajale križarke. Pet tisoč turistov bi vsakič popolnoma pojedlo otok, tako kot je turizem pogoltnil Benetke, Split, Dubrovnik, Zadar in bo prej ali slej tudi druga mediteranska mesta. Veliko takih iniciativ je bilo neuspešnih, ta je ena redkih s pozitivnim rezultatom."
Mimogrede, nismo pozabili: kaj je z vašo knjigo o ribolovu?
"To je dolgo odlagani opravek. Saj jih imamo več. Najprej je bila 'dolgo odlagani opravek' antologija mlade proze Rošlin in Verjanko, kjer je šlo za uboj očima, potem so nekateri iz naše generacije napovedovali, da bodo napisali ljubezenski roman, pa ga večinoma niso, vsaj ne v taki formi, kot je bil obljubljen … To knjigo o ribolovu sva s prijateljem Cirilom Mlinarjem – Cicom v bistvu že na pol naredila. Potem pa sem se jaz v nekem trenutku zavedel, da ne morem ljudem dati tehnike in izkušnje, če jim ne morem hkrati dati tudi etike. Velike probleme bi imel, če bi nekdo z mojo knjigo v roki stal na pomolu in imel pol vedra rib, ki se niso uspele niti enkrat v življenju zdrstiti. Ko sem videl, kako sem z etičnimi zahtevami celo pri nekaterih svojih izobraženih in sicer senzibilnih prijateljih naletel na gluha ušesa, sem se kolegu, ki bi moral posneti fotografsko gradivo in je dejansko veliko že naredil, opravičil in mu rekel, da ne moreva nadaljevati.
Ampak mogoče pa to še pride. Tudi kritik začne s teorijo in sklicevanjem na avtoritete, konča pa z neskončnim pripovedovanjem anekdot. Mogoče pa bi lahko napisal kakšnega od obljubljenih potopisov. Recimo o bivanju na Lahinji in kampiranju pod prostim nebom, pa vožnjah z mopedi na zahodno mejo in peki koruze …"
Kako pa je z gledališko kritiko? Pridejo obdobja ali smeri, ko se kritik v naših letih vpraša, ali temu še lahko sledi, bi rekla. Spomnim se, da je Aleš Berger nekoč rekel, da je nehal, ker to več ni bilo "njegovo gledališče". Se vam to kdaj zgodi?
"Zmeraj pogosteje. Zmeraj se tudi spomnim profesorja Lada Kralja, ki je v svojih poznih petdesetih rekel: 'Kako se vam pa to zdi? Jaz za to nimam več referenc.' Precej dolgo traja, da kritik doseže zrelost in suverenost, da se neha skrivati za mnenji drugih. Prepričan sem, da preveč teorije v kritiki ni dobro, ker je hermetično do bralca, hkrati pa kaže zadrego, da tega nisi znal drugače artikulirati. Zrelo obdobje lahko potem nekaj časa traja, a se začne kritik tudi hitro starati, saj vrednostni sistem ni več tisti, v katerega je vstopil. Kakorkoli se izpopolnjuje, s svojim naborom znanja več ne dohaja dogajanja. Meni je recimo svet hitrih nedružabnih medijev nerazumljiv in nepotreben in se mu malo tudi upiram. Ob devetdesetletnici Josipa Vidmarja sem zapisal nekaj, česar se bom poskušal v življenju držati tudi sam: treba je znati pisati, a treba je znati tudi nehati pisati."
Seveda. Ampak do devetdesetega imate še čas.
"Haha. Zlasti daljših tekstov se vedno težje lotevam, imam občutek, da sem se že izpisal. Pa tudi zmeraj manj si upam. Zavedam se, da bi bili očitki 'kdo bo pa to bral' lahko tudi upravičeni. Ko smo začeli, je imela kritika za Književne liste ali pri Dnevniku, kjer sem začel, 65 vrstic, zdaj pa sem približno na 2500, 3000 znakih. Toliko še dopuščajo naročniki in toliko bralna publika v času prevlade podobe in hitrih informacijskih bliskov in provokacij sploh še lahko sledi. Vsi vemo, koliko branje pripomore k samostrukturiranju možganov in zavesti. Marcelu Štefančiču vsi očitamo, da živi hitro in da mogoče tudi filme gleda v pospešenem tempu, a prav on mi je na nekem javnem pogovoru rekel, da je treba brati 'špehe', ker ti to strukturira možgane. Če uspeš zdržati Vojno in mir z nekaj tisoč osebami, boš tudi kritiko, ki bo imela štiri ali pet strani, prebral brez preskakovanja. In šele to je prava kritika, vse ostalo so pravzaprav samo prikazi. Na manjšem formatu ne moreš razviti misli in jo utemeljiti.
"Kritika je postala bistveno bolj nežna in bolj afirmativna. Ko je izgubila ostrino, je izgubila tudi privlačnost"
In še nekaj je. Kritika je postala bistveno bolj nežna in bolj afirmativna. Ko je izgubila ostrino, je izgubila tudi privlačnost. Andrej Inkret, ki je bil strpen kolega, je rekel, da je za kritiko potrebna tudi drznost, da rečeš, kaj v delih avtoritet in veličin ne štima. In če se spomnimo, s kakšno lahkoto so svojčas sesuvali vse, od Cankarja do Otona Župančiča, za nas nesporne klasike! Danes pa se je vse omililo, pravzaprav se iz zadnjega časa skoraj ne spomnim nobene utemeljene zavrnilne kritike. Če je bila res zavrnilna, pa je bila pogosto po nesporazumu. Vse pa tudi ni tako zelo dobro, no. In se včasih samo začudeno pogledava ob literaturi, ki dobiva nagrade, ki so bile včasih nesporno referenčne, ne? Ni dežela za starce, je rekel Cormac McCarthy."
Ampak dokler še imamo revije za kulturo in lahko vi pišete gledališki dnevnik v Sodobnosti … Ta forma pa še omogoča kritiško misel, ne?
"Ugotovil sem, da bi za pokrivanje gledališč ob meji bil honoriran manj, kot znesejo potni stroški. Pa tudi tega tempa ne zdržim - voziti se v snežnih plohah za snežnim plugom skozi prometne zamaške …. Vem, da je veliko ljudi v to prisiljenih. Temu rečemo fleksibilnost delovne sile, v resnici pa je izkoriščanje človeka po človeku. Moja starša sta bila pri moji starosti že sedem let v pokoju, pa jima tudi pri delu ni bilo treba biti tako kreativen, kot moram biti jaz pri gledanju vsake predstave. Ampak ja, kar rad delam, je pisanje dnevnikov v reviji Sodobnost. Zdaj se že približujem stotemu dnevniku – to pomeni stokrat deset tipkanih strani. Dnevnik je forma, ki jo imam rad, ker se lahko razpišeš, sprostiš asociacijske verige, brskaš po spominu in si pri tem kar se le da oseben. Redko in dragoceno je, da nisi omejen z obsegom za posamezno predstavo. V reviji, ki ima nedvomno tradicijo in tudi svoj bralski krog, lahko torej po neki predstavi razvijam misel tudi na petih ali sedmih straneh, včasih na desetih. Taras Kermauner je bil skriboman, že res, ampak on je lahko o eni vlogi Duše Počkaj ali Štefke Drolc napisal esej, ki je izšel v treh nadaljevanjih. Jasno, da potem več skoraj ni imel bralne publike, a govorim o svobodi in zamahu, za katera danes mlajši kolegi več nimajo možnosti."
Osebna izkaznica
Stritarjeva nagrada, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, je namenjena kritiškim avtoricam in avtorjem, ki s svojim pisanjem pomembno sooblikujejo prostor literarne in kulturne refleksije. Komisijo so letos sestavljali lanska lavreatka Majda Travnik Vode, pisateljica Mirana Likar Bajželj in pesnik Kristian Koželj kot predsednik komisije. V utemeljitvi so poudarili, da Bogatajeva kritika "ni in nikoli ni bila samozadostna", temveč zna umetniška dela, tudi kadar so hermetična ali zahtevnejša, odpreti bralcu in jih postaviti v širši kulturni ter družbeni kontekst.
Matej Bogataj sodi med najbolj prepoznavne slovenske literarne in gledališke kritike zadnjih desetletij. Rodil se je leta 1964 v Ljubljani, študiral primerjalno književnost in angleščino na ljubljanski filozofski fakulteti, prvo esejistično besedilo pa je objavil leta 1987 v reviji Teorija in praksa. Sodeloval je z večino osrednjih slovenskih časopisov, revij ter radijskih in televizijskih kulturnih oddaj. V Večeru je objavljal literarne kritike in kolumne, ki so, skupaj z nekaterimi drugimi besedili, izšle v knjigi Zaupne besede.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
