Se lahko zmenimo, da delujemo v skrbi za drug drugega? Ne zaradi vlade, pač pa kljub njej?

Takole se glasi Odlok o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji s tega dne:

(3) Ponudniki blaga in storitev zagotovijo spoštovanje pogoja iz drugega in petega odstavka 2. člena (v nadaljnjem besedilu: PCT), pri čemer se pogoj (PCT) preveri že pred vstopom v prostor iz drugega odstavka 2. člena. Ponudniki blaga in storitev morajo na vidnem mestu s pisnim obvestilom obvestiti potrošnike, da je izpolnjevanje pogoja (PCT) obvezno v prostorih iz drugega odstavka 2. člena tega odloka.

In drama. Odpovedi. Upori. Je aplikacija. Ni aplikacije. Informacijska pooblaščenka. Ustavno sodišče. Odvetniki, sindikati, vlada, mediji.

Srečo imam, da je gledališka dejavnost med poletjem pretežno zaprta, in sem zato lahko dramo zgolj spremljal. Med dopustom.

Celo reč smo zakomplicirali do amena. Pogovarjamo se o medicini, etiki, pravu, gospodarstvu, stikih z javnostmi in kulturi. Praktično o prerezu celotne sodobne družbe.

Pa ima vsaj nekaj preprostih elementov. Vse študije, vsi podatki iz tujine in od doma jasno kažejo, da je riziko cepiva veliko manjši od rizika, če staknemo covid. Številke so enoznačne. Cepljeni manj pogosto hudo obolevajo in manj pogosto širijo virus. Da se razumemo: še vedno. Obolevajo. In širijo. Sploh delto. Ampak – bistveno pomembno – odločno manj.

Z medicinskega vidika je povsem in edino smiselno, da se vsi cepimo. Čim prej.

Tudi etika ni blazno komplicirana. Nekateri se ne morejo cepiti. Čredna imunost deluje šele pri 80- do 90-odstotni precepljenosti. Skupnost smo. Ponovno bomo skupaj odgovorni za stotine smrti, tisoče resnih posledic tako imenovanega long covida, če ne bomo ukrepali.

Znova. Cepimo se. Vsi.

Tudi zato, ker je to edini način, da vzpodbudimo in ohranimo naše gospodarstvo.  Krivulja rasti okužb je 18. avgusta izgledala skoraj identična lanskemu 9. oktobru. Dobro se spominjamo, kaj je sledilo: deset dni kasneje smo razglasili epidemijo. Da bomo jeseni znova zapirali. Vse. Šole. Kulturo. Dogodke. Gostinstvo.

Krivulja rasti okužb je 18. avgusta izgledala skoraj identična lanskemu 9. oktobru. Dobro se spominjamo, kaj je sledilo: deset dni kasneje smo razglasili epidemijo.

Ponovna zapiranja bodo pobila še tisto malo, kar je v teh panogah preživelo. Javno življenje in z njim osebno počutje bosta stagnirali, trpeli. Nova zaprtja nas bodo dotolkla.

Tudi gospodarsko sta cepljenje in PCT-pogoj veliko bolj smiselna od ponovnega zapiranja.

Zdaj pa.

Vem, da je s komunikacijo cepilne strategije naše vrle vlade narobe prav vse.

Vem, da so odloki nerazumni in neenakomerni. Zakaj gledališča, ne pa nakupovalni centri? Zakaj kosila, a ne poslovna? Zakaj gostilne, ne pa cerkve?

Vem, da grozijo in trmarijo, pojasnjujejo pa prav ničesar. Zakaj morajo naenkrat PCT preverjati natakarji in hostese? So inšpekcijski nadzori pokazali pomembno velik delež takih, ki so prej, ko je bil PCT samo zahtevan, ne pa preverjan, lagali o svojem stanju? Zakaj zraven, kot na primer Avstrijci, ne pobiramo še kontaktnih podatkov za sledenje okužbam? Zakaj naenkrat test za delavca ne velja več en teden, ampak le 48 ur? In zakaj je pred tem veljal en teden za delavca, če je za obiskovalca samo 48 ur?

Vem, da vlada zmeda. Da so informacije kontradiktorne in kompleksne. Da nas je strah in smo zbegani. Da imamo vsega dovolj.

Kar se gre naša vlada, je, žal, teater. Uprizarjanje varnosti. Enako smiselno kot sezuvanje čevljev na letališču. Ker ji ni uspelo prepričati večine prebivalstva, je zdaj prepričevanje preložila na nas same, nas prisilila, da prepričujemo drug drugega, hkrati pa z ukrepi kaže, da dela.

"Glejte, kako vam grenimo življenje," pravi, in pa "No, vidite, to je dokaz, da delamo!"

"Zdravilo mora biti grenko," pravi, "sicer ne prime."

Na podlagi tega lahko sklepamo, da nas bo kaj kmalu spet zapirala. Najprej šole in kulturo, ker sta ta dva ukrepa za proračun nevtralna, nič ne staneta, plače javnih uslužbencev so enake, če so doma ali če delajo, zasebnikov je za drobiž. Če bo res kriza, pa bodo zaprli še gostince, pisarn in tovarn tako ali tako niso zaprli nikoli.

Ampak. Ampak!

Samo zato, ker nekaj reče ta vlada, ta ekspertna skupina, še ne pomeni, da delajmo kontra.

Ene stvari so smiselne.

Smiselno je, da se družimo samo, če vemo, da s tem druženjem ne bomo razširjali okužbe. Še najbolj gotovi smo lahko s testom, prebolevniki in cepljeni pa smo prav tako dokazano manj nalezljivi, tudi če staknemo virus.

Smiselno je, da poskušamo virus čim manj širiti, saj s tem ščitimo vse, tudi tiste najbolj trmaste, ki so ogroženi, pa se kljub temu ne cepijo.

Smiselno je tudi, da ne nasedamo teatru varnosti, da ravnamo odgovorno in ne črkobralsko, ne glede na nekompetentne, pogojno ustavne ali butaste odloke in zakone.

Smiselno bi bilo, da na tem, se strinjam, da nepremišljenem in nesorazmernem, preverjanju PCT-pogoja ne zapnemo, ne začnemo težiti drug drugemu. Ogromno situacij je, kjer so pravice posameznika delno omejene zaradi varnosti skupnosti, pa nas ne motijo. Dokumente kažemo prodajalkam, ko kupujemo alkohol in tobak, ko vstopamo v nočne lokale in v kinodvorane. Cepljenja so obvezna za cel kup bolezni, ki jih zaradi tega v zahodnem svetu praktično ni več. Obvezen je varnostni pas, prepovedana vožnja pod vplivom alkohola. Od prejšnjega tedna so obvezne čelade za mulčke na e-skirojih. Vsakič, ko imamo stik z birokracijo, izpolnjujemo ogromno nesmiselnih obrazcev, zaradi služb hodimo na neumna in nesmiselna druženja, za dokazila o izobrazbi se nesmiselno piflamo neuporabne podatke.

Ne pravim, da je vse to racionalno in utemeljeno, pravim pa, da doslej nismo za vsako tako reč skakali v zrak. In da mogoče globalna epidemija ni dober trenutek, da izražamo upor in resentiment za vsako ceno.

Cela reč ni zelo preprosta, če hočemo posamezne vidike razrešiti sistemsko in do konca. Ima pa nekaj preprostih elementov.

Evo, na primer: se lahko zmenimo, da delujemo v skrbi za drug drugega? Ne zaradi vlade, pač pa kljub njej? Da se pazimo? To je kar simpel. Da se pazimo.

Da se pazimo, je edini smiseln pogoj – pogoj za zdravo družbo. V vseh pomenih te besede.